Mateja Jordovič Potočnik in Mike Crawford

Še malo, pa boste praznovali abrahama, kajne?
Marca bom dopolnil petdeset let. Lahko rečem, da so bila moja štirideseta leta podobna letom odraščanja, kar ni nujno pozitivno. Naredil sem še en krog v zrelih letih, in to je bilo zelo turbulentno, znova sem izprašal samega sebe, kje sem in kako naprej. Ob petdesetletnici se bo eno obdobje zaključilo in se že veselim novega.

Verjetno ste veseli, da imate sive lase, ki ste si jih dolgo želeli …
Končno! (smeh) Na začetku devetdesetih sem se želel barvati na sivo, sedaj pa bo to počasi moja naravna barva in s tem sem zelo zadovoljen. Pravzaprav nisem bil nikoli mlad, že kot otrok sem bil preveč resen. Šele sedaj se bo moj fizični videz uskladil z mojim počutjem. Gube se sicer na žalost delajo še počasneje kot sivijo lasje. (smeh)

Kar nekaj časa sva se usklajevala za pogovor, saj ste ves čas na poti. Kako prenašate neprestana potovanja?
Najsrečnejši sem, če imam ob sebi kovček. Obožujem velika mesta, še najraje pa vidim, če se tam izgubim – in to brez zemljevida v roki. Zelo rad hodim, zato običajno hodim po mestih ure in ure, ob tem odkrivam nove in zanimive stvari. Potovanja imam tako rad kot svoje delo, tako da je idealno, če je oboje povezano. Kadar sem v stresu, me prav nova mesta uravnotežijo.

Ali na potovanjih raje bivate v hotelih ali stanovanjih?
Odvisno. Nič nimam proti temu, da me strežejo in pospravljajo za menoj, saj sem vendar že stric pri petdesetih letih. (smeh) Čeprav moram povedati, da me od vseh nakupovalnih oddelkov – razen hrane – najbolj zabava oddelek s čistili. Sem organiziran človek, saj  imam toliko projektov hkrati, da jih moram znati koordinirati, hkrati pa poskrbeti za vse vsakdanje življenjske stvari.

Kateri projekti so vas pritegnili v zadnjem času?

Nazadnje sem delal v Berlinu z režiserko Matejo Koležnik. Pred tem sva že delala skupaj na Dunaju in v Münchnu. Mateja ima stalno ekipo, v evropskem gledališkem prostoru je odlično zapisana, saj jo vabijo največji ansambli. Zdaj grem v Rigo, kjer bom delal baletno predstavo s koreografom Juliom Arozareno in dramaturginjo Valentino Turku. Z Matejo sodelujeva že dobrih dvajset let. Rad imam takšna dolgoletna sodelovanja, zato sploh ne razmišljam, če me kdo od mojih povabi k sodelovanju.

Kako lepo je, ko si ljudje pomagajo, tako kot vi s sodelavci, ko enkrat eden drugemu odpre vrata, drugič pa drugi … Le zakaj je potem pri nas toliko nagajanja in ljubosumja, ko pa ste vi primer, kako si lahko med seboj pomagamo?
To je neke vrste folklora. Ampak sam se s tem nisem nikoli obremenjeval. Energija nevoščljivih ljudi me krepi in dela meni v prid, kar se morda sliši malo nenavadno. Verjamem v to, da če nekdo vloži toliko negativne energije v druge, se mu to vrne v isti obliki, zanj se ne more izcimiti nič dobrega. Zato se s tem ne obremenjujem.

Kaj pa vas obremenjuje?
Ne obremenjujem se s stvarmi, ki jih ne morem spremeniti. Besede problem ne uporabljam velikokrat in tudi tarnanju se izogibam. Skušam biti konstruktiven in pozitivno gledati na vse stvari, ki mi pridejo naproti. Najbrž sem tak zaradi svojega otroštva, ki ga pravzaprav ni bilo, prisiljen sem bil zelo hitro odrasti. Če sem preživel  otroštvo, potem lahko preživim tudi kaj drugega! Stvari so sicer še vedno lahko neprijetne, zoprne, temne, vendar so vse to odtenki življenja. Sam sem bil kot otrok zelo zaprt, danes pa nase gledam kot na velikega zmagovalca.

Mnogi v žalostnem otroštvu iščejo vzroke, da opravičujejo svoja dejanja, neuspehe. Vi pa ne govorite prav veliko o tem, kaj se je zgodilo, čeprav vam očitno ni bilo lahko … Se niste počutili kot žrtev?
Verjamem, da si sami izberemo svoje starše, ko pridemo na svet, in to z določenim namenom. Ravno zato se nikoli nisem počutil kot žrtev. Zaradi okoliščin, v katerih sem odraščal, sem postal bolj prizemljen, hkrati pa bolj odprt in ustvarjalen. Mojo mamo je zaznamovalo življenje v sirotišnici med vojno, ni poznala družinske topline in varnosti. Skušala mi je dati vse na način, ki je bil zanjo maksimalen. Imel sem razne fobije, zato sem obiskoval psihologe. Prevelika senzibilnost in zaznavanje drugih energij, ljudi v odhajanju, razmišljanje o smrti in minevanju so bili zame kot otroka preveliko breme in sem potreboval pomoč … Takrat je bilo to zame zelo naporno, saj sem bil drugačen od drugih otrok. Potreboval sem čas, da sem razumel, za kaj gre. Kreativno delo me je držalo nad gladino. In obratno: tok podzavesti je neizčrpen vir za domišljijo, ki jo zdaj potrebujem za svoje delo.

Omenili ste, da bi bili, če ne bi bili poklicni kostumograf, lahko medij. Ali kdaj pomislite, kako bi bilo, če bi res opravljali to delo? Bi znali ljudem še bolje pomagati, kot jim zdaj s svojimi kreacijami?
Ne. Sem precej dober v branju človeške psihe, vendar se ne znam pogovarjati o vseh stvareh. Na družabnih dogodkih mi je včasih težko, ker ne znam klepetati. Veliko zemeljskih stvari mi je dokaj tujih. Poleg tega sem pa dislektik – mešanica vsega tega je včasih malo čudna, ampak zabavna. (smeh) A ko sprejmeš stvari kot del sebe, ko se jih ne bojiš več, je vse v redu.

Torej ste se kot otrok teh stvari bali? Zakaj?

Dogajalo se mi je veliko stvari, ki bi bile za kateregakoli otroka strašljive in travmatične.  A na srečo sem jih sprejel kot del mene, moje usode in moje poti, za katero si zdaj niti ne znam predstavljati, da bi bila drugačna.

Omenili ste, da ste v otroštvu hodili k psihoterapevtu. Kaj pa kasneje, ste še kdaj poiskali psihološko pomoč?
Ne, nikoli. Takrat je bilo zame posebno obdobje, bili so drugi časi. Ko sem prišel v Ljubljano, se je kar nekaj stvari razblinilo in rešilo samo od sebe. Našel sem kar nekaj sorodnih duš, s katerimi se lahko pogovarjam o vsem. Veliko ljudi ne govori o stvareh, ki se dogajajo v njih, zato imajo večjo težo – če bi se o tem pogovarjali z bližnjimi prijatelji, bi bila ta teža veliko manjša.

Verjamete v to, da si otroci sami izberejo starše. Ali verjamete tudi v več življenj, reinkarnacijo
Absolutno!

In kaj bi si želeli biti v naslednjem življenju?
Šel bom tja, kamor me bo odnesla pot. Vse je odvisno od tega, kaj bom v tem življenju naredil.

Kaj vas razveseljuje?
Vsak dan so to druge stvari, saj ne potrebujem prav veliko za veselje in radost. Dovolj je že, da se moja mačka Zoja zjutraj pogovarja z menoj, kar je res zabavno. Lahko je to kakšna druga malenkost, recimo majhen lokal, kjer poješ kosilo ali tortico, kot sva si jo privoščila zdaj …

V študentskih letih sta imela s prijateljico Nelo Malečkar skupaj prvo mačko, sledila je Kepa, Ronson, sedaj imate Zojo. Ali takoj, ko se od ene mačke poslovite, poiščete drugo?

Ljudje, ki nimajo domačih živali, tega ne bodo razumeli. Med »živaloljubci« so tisti, ki takoj po smrti ene poiščejo drugo žival, ali pa taki, ki potrebujejo več časa. Jaz  sem med temi drugimi, saj je med odhodom Ronsona in prihodom Zoje minilo pol leta.

Zakaj ste sploh postali tak mačjeljubec?
V otroštvu so mi mačke veliko pomagale. Nevtralizirajo čudne energije okoli nas. In čisto preprosto, razveseljuje me že pogled na mačko. Na splošno imam rad živali, ne moram pa živalskih vrtov, zato nikoli ne obiščem nobenega.

Ali vam je žal, da ste si glede videza postavili tako visoke standarde? Vedno ste namreč tako urejeni, predstavljam si, da imate veliko dela, preden se odpravite od doma.
O, kje pa! Tudi mene lahko vidite v trenirki. Oblačila so moja zabava, nikakor pa nisem ujetnik svoje garderobe. CITAT: »Besede problem ne uporabljam velikokrat in tudi tarnanju se izogibam. Najbrž sem tak zaradi svojega otroštva, ki ga pravzaprav ni bilo, prisiljen sem bil zelo hitro odrasti. Če sem preživel  otroštvo, lahko preživim tudi kaj drugega!«