Zarja Jana

Empera – ime Eperatrizz uporablja samo kot član zasedbe Sestre, krstnega imena Damjan (piše se Levec) pa ne uporablja že več kot 25 let – se je kuharske umetnosti učil pri svoji 98-letni babici Slavki Hribar. »Naša družina je zelo povezana. Živimo v isti hiši v Litiji. Ko sem bil majhen, me je pazila, za našo družino je tudi kuhala kosila. Odkar pomnim, sem ji pomagal v kuhinji. Kadar sva kuhala, mi je dovolila, da sem se preoblačil v njene predpasnike in krila. To so bile moje prve izkušnje s travestijo. Super sva se imela! Njej se nikoli ni zdelo, da bi bilo s tem, da se oblačim v njena oblačila, kaj narobe. Veliko me je naučila o življenju, pa tudi o kuhanju.« Zadnja leta Empera v kuhinji eksperimentira po svoje. Ker babica prisega na vse, kar je belo (kar ji očitno prav nič ne škoduje), on pa se že 15 let prehranjuje po dieti krvnih skupin, več kot deset let ni jedel njene najboljše potice na svetu. Potem sta lani, po 33 letih, toliko časa je namreč preteklo, odkar je šestletni fantič s svojo babico prvič pekel potico, sklenila kompromis. »Babica je pristala, da za osnovo vzameva njen recept, sestavine bom pa izbral jaz. Tako sva belo moko nadomestila s kamutovo in pirino, sladkor zamenjala z agavinim sirupom, smetano iz kravjega mleka pa s sojino in jo zgostila s semeni čija.« Babica sprva ni bila prav nič navdušena nad novotarijami. »Nad vsem se je pritoževala. Da je testo videti kot žganci, da ga ne bova mogla razvaljati, kaj šele da bi iz njega nastala potica.« Pa je. In to odlična, kar lahko potrdiva s fotografinjo Matejo. Še babica Slavka je morala nazadnje priznati, da jima je dobro uspela. Čeprav ji čudne sestavine, ki sta jih uporabila, niso in niso šle iz glave. »Danes nič več ni tako, kot je bilo včasih. Sama še vedno prisegam na orehovo potico, vendar tudi te sestavine niso več take, kot se jih spominjam iz svoje mladosti. Ko bi vi videli, kako gosta je bila včasih sladka smetana. Ne pa te današnje smetane, ki celo iz mleka niso več. Pa vse te bio stvari. Jaz v to prav nič ne verjamem. Zame mora biti prava potica narejena iz bele moke, kravje smetane in belega sladkorja.«

Spomini babice Slavke. Medtem ko sta se Empera in babica ukvarjala s potico in se občasno sporekla glede sestavin, sem si ogledovala fotografije na steni. V veliko družino se je rodila gospa Slavka. »Trinajst otrok nas je bilo, jaz sem bila osma. Dva sta umrla še kot otroka, brat Tinko pa pri 18 za hitro pljučnico. Moja sestra Micka, ki me je tudi naučila kuhati in peči, pa je umrla, stara 102 leti. Edino naša mama ni dolgo živela. Umrla je, ko je bila stara šele 49 let. Najmlajša sestra Tončka je imela takrat devet let. Mamo smo imeli otroci zelo radi, očeta pa ne preveč. Hodil je s palico, ker je imel eno nogo krajšo, in je rad zamahnil z njo, če nismo bili pridni. Na srečo je domov prihajal samo občasno. Delal je namreč v rudniku. Naša mama je bila tudi zelo lepa in urejena. Čeprav je delala na njivi, se je rada uredila. Obleke je dobivala od tete, ki je bila poročena z notarjem. Čeprav nismo bili bogati, nam kruha nikoli ni manjkalo. Tudi zaklenjenega nismo imeli, kot so ga imeli drugje.« Gospa Slavka se spominja, da jih je mama ob posebnih priložnostih razveselila celo s krofi. Potice pa ni pekla. »To in še mnogo drugih stvari sem se naučila na gospodinjskem kmetijskem tečaju na Sveti gori. Sestre so mi ga plačale in tako sem tri mesece vsak dan hodila eno uro v hrib na tečaj.« Gospa Slavka ima sicer na mladost lepe spomine. »Med vojno pa ni bilo lepo. Ko sem bila stara 18 let, sem bila internirana. Enajst mesecev sem bila v delovnem taborišču pri Celovcu.« Po vojni si je ustvarila družino. »Mož je delal v rudniku, jaz sem bila gospodinja. Rodila se nama je hči. Ko je odrasla, smo si skupaj sezidali hišo v Litiji. Še danes živimo v njej, vsak v svojem stanovanju.« Gospa Slavka je kljub častitljivim letom še popolnoma samostojna. Le na kosilo hodi k hčeri v prvo nadstropje.

Empera, moški, ki živi svoje sanje. Damjan je bil že kot deček drugačen kot sovrstniki. Medtem ko so se drugi dečki podili naokrog, se igrali z avtomobilčki, je on ustvarjal. »Delal sem makrameje, kvačkal, pletel, risal. Pri nunah v Radovljici, kamor smo z družino hodili na počitnice, sem hodil na tečaj vezenja, obiskoval sem tudi ure baleta pri Mojci Horvat.« Ves čas pa ga je vleklo tudi k maminim lepotilnim pripomočkom. »To sem res oboževal. Gledati mamo, kako se šminka. Od nje in babice sem podedoval občutek za lepo.« Že v osnovni šoli se je tudi sam začel preizkušati v ličenju. Njegovi prvi poskusni zajčki so bile prijateljice in sosede. Zadovoljne odjemalke so mu hitro dale vedeti, da je na pravi poti. Kdo ve, koliko so prav one prispevale k temu, da se ga je prijel vzdevek Emperatrizz, ki v španščini pomeni carica. »Tako sem se pri petnajstih tudi počutil,« je v smehu povedal. Ker je bilo ime predolgo, so mu ga prijatelji kmalu skrajšali v Empera. Carica se po končani osnovni šoli nekaj časa ni počutila prav nič carsko. »Hotel sem se vpisati na frizersko šolo, pa mi niso dovolili, ker sem bil hud astmatik. Kljub vsemu sem se kasneje uspel te obrti učiti pri znani ljubljanski frizerki Meti Podkrajšek. Meta je bila moja najboljša šola.« Samouk, ki danes velja za enega najboljših vizažistov v Sloveniji, se je kalil po svoje. 

Več v reviji Zarja Jana št. 52, 24. 12. 2019

Zarja Jana