Jaka Koren

Za njenim nasmehom se je skrivala izčrpanost, ki je nihče ni opazil. Nihče ni vedel, da si je večer poprej želela, da bi v njeni glavi vendarle bila tišina. In je bila, a na srečo ne za vedno, le zavest je izgubila. Anja Križmančič ni več skrita oseba z duševno motnjo. Je 24-letna Ljubljančanka, ki ljudem iz dneva v dan spreminja pogled na duševno zdravje.

Njena zgodba se začne že v osnovni šoli. »Prhala sem se v kopalkah, saj sem bila prepričana, da me nekdo nenehno opazuje skozi okno ali ogledalo,« pripoveduje. Niti staršem ni povedala, pred vsemi je skrivala. Slednjič je sama poiskala pomoč psihologa. Diagnosticiral ji je tesnobo, a v resnici je bilo več kot to, zato je pozneje še enkrat poiskala pomoč. Ponudili so ji možnost hospitalizacije ali močnejša pomirjevala. Izbrala je drugo možnost.

»Trenirala sem gimnastiko in cheerleading, nisem želela izpustiti pomembne tekme v tujini.« Ko so se njeni simptomi poslabšali, ni videla druge možnosti kakor samomor. Zdravila, ki bi ji morala pomagati, so postala sredstva za pobeg. Nihče ni vedel, doma niso ničesar opazili. Ko se je zbudila, je vstala in odšla v šolo. Kot vedno.

Zaradi tega dogodka se je opogumila in pomoč poiskala pri psihiatru, ta ji je predpisal prve antidepresive. Njeno stanje se je za kratek čas umirilo. Anja je svojo bolezen še kar skrivala, družini je povedala šele po tretjem obisku psihiatra. Vsak je novico sprejel drugače. A z njihovo pomočjo se je njeno počutje za nekaj časa ustalilo.

Zgodba se je ponovila

Po uspešno končani osnovni šoli se je Anja vpisala na srednjo kemijsko šolo. Polna upanja je bila, da bo drugače, vendar je iskra upanja je počasi ugašala. Najtemnejši trenutki so prišli v četrtem letniku, ko je njeno duševno stanje zdrsnilo na rob. Ni si upala voziti avtomobila, ni mogla zapustiti hiše. Od doma je šla le, kadar je odšla v šolo. Postajala je talka lastnih misli. »Nenehno sem se obračala, da preverim, ali mi kdo sledi. Prepričana sem bila, da mi prisluškuje CIA,« pripoveduje. Vse to pa jo je spet vodilo tja, kamor nihče ne bi smel – k mislim o smrti.

Jaka Koren

Takrat so jo prvič hospitalizirali. Tudi v bolnišnici niso znali pogledati globlje. Kljub jasnim psihotičnim simptomom je bila postavljena diagnoza enaka kakor prej: depresija in tesnoba. »Teden dni pred tem me je zapustil fant. Vsi so bili prepričani, da je to razlog za moje počutje. Nihče ni razumel, da me ni zlomil razhod, temveč nekaj veliko temnejšega,« pravi. Dobila je nova zdravila in antipsihotik, a znakov pravega izboljšanja ni bilo. Edina, ki ni pogledala stran, je bila njena osebna psihiatrinja. Videla je, da gre za nekaj hujšega. Anja je zamenjala deset različnih zdravil, blažila so simptome, a njeno počutje se ni izboljšalo. Doslej je zamenjala že 16 različnih zdravil.

· Shizofrenija

Prepoznajte duševno motnjo, ki prinaša privide in blodnje

Končno prava diagnoza

Anjo je manija povsem prevzela. »Nisem spala, nisem jedla, imela sem občutek, da sem nepremagljiva. V dveh dneh sem napisala celo pesniško zbirko. Imela sem dve službi, vse mi je šlo – vsaj zdelo se mi je tako,« pripoveduje. Psihiatrinja ji je predlagala stabilizator razpoloženja, dobila je litij, ki ga je jemala pol leta.

A vsak vzpon ima svojo ceno. Sledil je padec razpoloženja. Depresija. Obup. Dva poskusa samomora v enem samem tednu. Pristala je na oddelku za zastrupitve, nato še v psihiatrični bolnišnici. Po intenzivnem obdobju pa se je stanje vsaj začasno umirilo – deloma tudi zaradi nove ljubezni, fanta, ki jo je sprejel takšno, kakršna je, in ji še danes stoji ob strani.

Toda že naslednje poletje se je tema vrnila – padla je v novo, še globljo depresijo. Pojavile so se tudi halucinacije. Znova je bila hospitalizirana. Kljub očitnim znakom, kljub razpadu razuma je bila njena diagnoza znova poenostavljana: tesnoba. V bolečem poskusu ponovnega pobega iz sveta, ki ji ni verjel, je zbežala iz psihiatrične bolnišnice.

»Našla sta me mama in fant. Bila sem odločena, da končam svoje življenje,« tiho pove. Njena osebna psihiatrinja je že prej trdila, da to ni samo tesnoba. Bila je oseba, ki je ni le poslušala, temveč tudi slišala. Končno je poimenovala bolezen z njenim pravim imenom: shizoafektivna motnja, zapletena in redka duševna bolezen, ki združuje simptome shizofrenije in bipolarne motnje. »To je občutek, kot da resničnost drsi mimo tebe. Ne veš več, kaj so tvoje misli, tvoje razpoloženje – in kaj je resnično. Kot da živiš v dveh svetovih hkrati,« razlaga Anja.

Bilo me je strah spregovoriti

Starši so opazili nekatere znake, a niso slutili, da je stanje tako resno. »Bilo me je strah, da bi me imeli za čudno. Imela sem tudi občutek, da moje stanje ni tako hudo – saj imamo vsi kdaj slabe dneve,« pripoveduje Anja. Ko ji je psihiatrinja potrdila, da njeno počutje ni zgolj prehodno, temveč da potrebuje pomoč, se je zaupala mami in sestri. Očetu je povedala mama.

Jaka Koren

»Odleglo mi je. Sprejeli so me pozitivno, kar me je presenetilo. Bila pa sem začudena, da so starši opazili simptome, a niso ukrepali,« dodaja. Nekoč jo je sestra med enim od poskusov samomora našla neodzivno. To je bil šok za vso družino. Anja danes svetuje, naj bomo pozorni na ljudi okoli sebe, še posebej na družinske člane. Pomembno je prepoznati spremembe razpoloženja, kot so umikanje v osamo, nenadne vedenjske spremembe, iracionalni strahovi (npr. pred vožnjo) ter nelogične misli in ideje. »Pomembno je, da najdemo pogum in svoje stiske zaupamo vsaj eni osebi,« pravi. »Duševno zdravje ni nekaj, kar bi smeli pometati pod preprogo.«

Odločitev, ki ji je spremenila življenje

Sredi zadnje depresivne epizode je izčrpana, a odločena, da ne bo več tiho, Anja sklenila svojo zgodbo deliti z javnostjo. Prvi korak je bil profil na družbenem omrežju TikTok. Anonimno, previdno, a iskreno. Tako se je rodil profil z imenom @Hannazmeshanna. Z objavami je želela pomagati drugim, predvsem pa sebi. »Kmalu sem spoznala, da moji videi pomagajo drugim. Ko veš, da te nekdo posluša in spremlja, moraš poskrbeti zase. Nisem bila več sama,« pove.

Sledilci so se hitro začeli množiti. TikTok je postal prostor izpovedi, opore, povezovanja, skupnost. »Ljudje me spremljajo, ker jih zanima resnica. Veliko se jih je prepoznalo v moji zgodbi,« pravi Anja. Prav terapevtka jo je spodbudila, naj stopi iz sence anonimnosti. Ko je prvič objavila video, v katerem se je razkrila, so jo zasuli z odzivi. »Oglasilo se mi je več prijateljev. Bili so šokirani – niso vedeli za diagnozo. Vedno sem znala skriti,« se spominja. Po letu dni objavljanja jo zdaj spremlja več kot enajst tisoč ljudi. A številke ji niso pomembne – pomembno je ozaveščanje o duševnem zdravju. Veliko sledilcev se je prepoznalo v njenih objavah. Dobili so občutek, da niso sami. Obstaja pomoč. Predvsem pa obstaja upanje.

Jaka Koren

Telo nosi posledice

Zaradi dolgotrajnih terapij in številnih menjav zdravil je Anja pridobila kar 30 kilogramov. »To mi je najtežje. Vsakič ko se pogledam v ogledalo, moram znova sprejeti, da je to posledica zdravja,« pove iskreno. Zdravila so ji močno upočasnila metabolizem, obenem pa povzročila nenadzorovan tek. »Pazim, kaj jem. Telovadim. Šla sem skozi številne diete. V nekem obdobju sem shujšala 15 kilogramov, a so se takoj vrnili, ko sem zamenjala terapijo.« Na neki točki je jedla le po en obrok na dan – večinoma solato. A zaradi odrekanja je bila izčrpana, lačna in ves čas slabe volje. Poleg notranjih bojev se mora vsakodnevno spopadati še z zunanjimi. Opazke, neprimerni komentarji na TikToku. »Najbolj me prizadenejo tisti, ki pridejo iz nevednosti. Ljudje ne vedo, kaj sem prestala, nekateri sploh nočejo vedeti.« A Anja se ne preda. Ve, da je njeno telo dokaz preživetja.

Upanje, ki ga daje drugim

Danes je Anjino stanje stabilno. Ob njej stoji fant, ki jo podpira in ji daje občutek varnosti. Njena skupnost na TikToku ji daje občutek, da ni sama – in da zaradi nje tudi drugi niso. A čeprav se na zunaj zdi, da ima vse pod nadzorom, sama ve, da njena duševna bolezen nikoli povsem ne izgine. »Bolezni ne zanima, koliko si star, kaj si dosegel ali koliko te imajo ljudje radi. Pride. Zato moramo o njej jasno in glasno govoriti.« Ostaja trdna pri svoji odločitvi: pripovedovati. Deliti. Opozarjati. Verjame, da lahko vsaka njena objava, vsak video, vsak stavek nekomu olajša dan ali celo reši življenje. Živi skupaj s fantom, ki ji daje zavetje in razumevanje. Skupaj imata tudi mačko, ki Anji ogromno pomeni. Dneve si zavestno oblikuje tako, da je obdana z ljudmi – saj ve, da ji prav bližina drugih pomaga ostajati pri sebi in ohranjati notranji mir.

Pomoč ni daleč

Poiščite jo pri osebnem zdravniku ali na kateri od spodnjih številk:

• 01 520 99 00 – Klic v duševni stiski (med 19. in 7. uro zjutraj)
• 080 12 34 – TOM – telefon otrok in mladostnikov (med 12. in 22. uro)
• 116 123 – Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik (24 h/dan)
• 112 – Reševalna služba

· Skleroderma

Ta nevarna bolezen največkrat doleti ženske med 30. in 50. letom