Primož Korošec

Tako se spominja 43-letna Meta Kutin, arhitektka in pedagoginja, pa tudi žena in mama dvoletne hčerke Linde, da so jo starši nevede pripravljali na poklic arhitektke. 

Spominja se tudi, kako je že kot čisto majhna na poti v šolo opazovala skrivnostno belo hišo z ravno streho, ki je izstopala od okoliških vil na ljubljanskih Prulah. »Takrat se mi je zdelo, da ima neskončno zanimiva okna, za katerimi so se v moji domišljiji vrstile različne zgodbe. Šele po vpisu na fakulteto sem izvedela, da sem ves čas občudovala slovito Vilo Grivec arhitekta Tomažiča. No, saj me je tudi pri Piki Nogavički najbolj zanimala njena vila Čiračara.«

Domačnost in uporabnost.V arhitekturi ima rada domačnost naravnih gradiv in uporabnost prostorov, spodbujeno z nevsiljivimi podrobnostmi. »Prizadevam si za arhitekturo, ki se staplja z lokacijo, raste in se razvija skupaj z naročnikom, z njegovim odnosom do bitja in žitja.« Rada ima arhitekturo, ki jo je mogoče vzeti za svojo. »Zato ves čas iščem takšne prostorske zasnove, ki bodo naročnikom sleherni dan polepšale in olajšale bivanje.« Z ekipo zanesljivih sodelavcev projektira družinske hiše in oblikuje notranjo opremo, prenavlja stanovanja, njeni glavni naročniki so postali ljudje v tretjem življenjskem obdobju. »Verjetno zato, ker poznam njih in njihove potrebe, ker se znam z njimi pogovarjati in sodelovati, o njih veliko berem in tudi teoretično preučujem njihove potrebe in bivanjske izkušnje. Pa tudi zato, ker se s tovrstnim projektiranjem ukvarjajo le redki.«

O delu z zrelimi študenti. Kmalu po diplomi jo je vedoželjnost privedla tudi na Slovensko univerzo za tretje življenjsko obdobje, kjer je kot mentorica osnovala svojevrsten program za razumevanje mest, urbanizma in arhitekturnega prostora. »Postopoma se je raziskovanje razmerja med starejšimi, procesi staranja in okoljem sestavilo v področje mojega pristnega in, tako se zdi, inovativnega zanimanja in raziskovanja. Vzporedno sem se seveda razvijala tudi kot projektantka.«

Od svojih starejših študentov in študentk se veliko nauči in rada dela z njimi. Najprej so skupaj napisali knjigo, arhitekturni vodnik po LjubljaniZ menoj po mojem mestu.Odkrivali so osebne zgodbe prebivalcev o življenju v stavbah in urbanem prostoru. »Mesta ne poznamo, dokler ne vemo, kako ljudje tam delajo, ljubijo in umrejo, pravi pisatelj Albert Camus,« še navrže Meta, ki se je po prvem projektu s študijsko skupino lotila raziskovanja poimenovanja ulic in položaja moških in žensk v urbanem prostoru. 

Ženske ulice.»Ugotovili smo, da je od vseh 1648 ulic v Ljubljani le malo manj kot 50 poimenovanih po znanih Slovenkah, pa še te so v glavnem na industrijskem in spalnem obrobju mesta z izjemo Ulice Josipine Turnograjske, skrite v ozadju Maximarketa.« Projektu o ulicah so sledili še drugi. Študenti so raziskali Poljansko cesto, njeno preteklost izrazito šolske ulice, in s kritične razdalje starejših ocenili njeno prenovo. »Prepričani so namreč, da mora vsak mestni prostor upoštevati tudi prostorske potrebe starejših, da mora javni prostor ustrezati potrebam vseh generacij, ki tam živijo ali se srečujejo.« Zanimale so jih tudi zelene površine, pa razporeditev in dostopnost javnih stranišč v Ljubljani. Nekaj podobnega so zdaj storili tudi starejši prebivalci v nemškem Bremnu.

Mesto 65+ ter Med umikom in urbanostjo sta bili dve razstavi na temo prostora starejših, ki ju je naša sogovornica raziskovala in zasnovala prva v Evropi. Za razvijanje področja starosti in prostora je Meta Kutin nedavno prejela najvišje nacionalno priznanje: Plečnikovo medaljo. Ne more sprejeti, da naša družba starejše izriva, ker ne prepozna celotne palete njihovih potreb in zmožnosti, med drugim potrebe po lepoti, ustvarjalnosti in odprtosti prostora.

O hčerki Lindi. Malčicaje njen in možev svet postavila na glavo. Kar naenkrat se življenje ni več v celoti vrtelo okoli njunih projektov, ampak življenju in učenju zdaj daje takt Linda. »Pravijo, da sva se pozno odločila za otroka, meni pa se zdi, da nama več življenjskih izkušenj pomaga, da globlje užijeva sleherni trenutek, opazujoč, kako se deklica razvija, pa tudi da se znava bolje odločati.« Meta pravi, da je Linda njun dragoceni vir veselja in navdiha, tudi pri delu! »Vsi se ves čas učimo, to nam daje smisel, mislim. Skupaj z Lindo tudi jaz usvajam madžarske besede, ko poslušam, kako ji mož Lóránt bere pravljice ali prepeva v svojem maternem jeziku.«