V eni prejšnjih številk Jane sem brala vaš odgovor o štirinajstletnici, ki ima fanta, in bil mi je zelo všeč. Pri nas doma imamo podoben problem – in zakaj vas ne bi vprašala, če lahko. Naša hči je stara 13 let in zdi se mi, da se preveč spogleduje. Še lani je bila popoln otrok, zdaj pa je s skupino prijateljic glavna v razredu, če ne celo na šoli. Dekleta se med odmori in po šoli pogovarjajo samo o fantih, jih opazujejo in zapeljujejo in tista, ki je najuspešnejša, ki pritegne največ pozornosti, je zmagovalka. Bolj ko ji razlagam, da naj ne bo vsiljiva do fantov in naj se drži bolj ob strani, bolj jo razganja in se mi upira. Imam občutek, da je še zelo otročja in sploh ne ve, kaj počne. Verjetno mi boste svetovali pogovor z njo in res sem se že velikokrat poskušala pogovoriti z njo. A takoj ko nanese beseda na to temo, se neha pogovarjati in pravi, da so taka vsa dekleta in da naj ji ne težim.

Pravite, da se deklica, če nanese pogovor na njeno vedenje, umakne. Nič čudnega! Najstniki se nam kar zaprejo kot školjke, kadar le posumijo, da jih želimo o čem prepričati. Kadar želite hčeri dopovedati, da imate prav samo vi in ne ona, pričakujte upor in zato razočaranje na obeh straneh. Hči ima občutek, da je v njenih prizadevanjih ne sprejemate, in se odvrne od vas, vi pa imate občutek, da vas ne posluša in ste nad njenim odzivom razočarani. Pa imata po svoje obe prav! Vi imate vzgojno nalogo bdeti nad njo in jo na njeni poti cvetenja podpirati, ona pa mora iti doživeti zmage in poraze odraščanja ter se včasih česa naučiti tudi iz izkušenj. To pomeni, da vam bo uspeh prinesel le spremenjen način komunikacije.

Bodite diplomatski
Poskušajte zastaviti drugače. Nikar ne napovejte, da se želite z njo pogovarjati o njeni spogledljivosti – ob takem uvodu vam bo v hipu obrnila hrbet in prijateljici po telefonu tri ure tožila, da mama spet teži. Bodite ji raje na voljo, kadar vas potrebuje, in jo pri tem nevsiljivo pritegnite k pogovoru o preživljanju časa, njenih hrepenenjih, počutju v šoli in doma. Tako bo hči  bolj pripravljena na pogovor in se vam bo bolj odprla. Predvsem naj čuti vaše sprejemanje kljub svojim napakam in morebitnim spodrsljajem. Takoj ko bo začutila obsojanje (ki, moram priznati, iz vašega pisma precej veje), pogovor ne bo uspešen.

S tem nikakor ne mislim, da ji ne smete povedati, kar mislite. Seveda boste izrazili tudi svoje videnje, a svetujem vam, da ga poveste kot svoje občutke, ki jih želite preveriti, in nikakor ne kot njeno obsodbo. Le tako bo tudi ona imela možnost, da se vam bo odprla in zaupala svoje skrite misli. Kadar se bo počutila napadeno in obsojano, bo hitro usekala nazaj. Kadar pa se bo počutila sprejeto kot oseba, bo laže sprejela tudi vaše mnenje. Pri tem vam bo v pomoč tudi kakšna strokovna literatura, ki se loteva vzpostavljanja dobrih odnosov z najstniki – v knjižnici vam bodo gotovo znali svetovati prave naslove. Nič ne bo škodilo, če tudi hčeri »podtaknete« kakšno knjigo s področja odraščanja.

Teme pogovora naj bodo splošne
Pogovarjajte se o drugih temah, o življenju nasploh. Kaj pa je spogledovanje in privabljanje pozornosti pri hčeri drugega kot del življenja? Nevsiljivo poskušajte izvedeti, katere so njene vrednote, kakšni so njeni ideali, pokukajte v njeno razmišljanje in se skušajte vživeti v njeno kožo. Raziščite, kaj ji pomeni to spogledovanje, kako se počuti, kaj se s sošolkami pogovarjajo. Morda boste ugotovili, da sploh ne gre za spogledovanje, ampak samo za način druženja, ki ga vi niste navajeni. Nedvomno pa so hčerina leta tista prava za tkanje stikov in odnosov s sovrstniki. Če malo pomislite na svoje šolske dni, verjetno prav lahko prikličete spomin na metuljčke v trebuhu, kadar je nanesel pogovor na tistega, ki vam je bil všeč, kaj šele, kadar se je prikazal na šolskem hodniku.

Bodite odprti in iskreni
In nikar, to vam polagam na srce, ne začenjajte uradno in togo v smislu Nekaj se morava pogovoriti, saj bo pogovor že vnaprej obsojen na propad. Poiščite priložnost, ko sta obe dobro razpoloženi in sproščeni. Upam, da imata kakšno skupno aktivnost, morda sprehod, potepanje, sladoled na ulici, kakšen »ženski« film … Ko ji boste dali vedeti, da se zavedate, da se levi v dekle in da vam je to všeč, in ko boste spoštovali njeno razmišljanje, boste imeli bistveno več vpliva nanjo, kakor če jo obsojate. Izredno se obnese, če ji lahko zaupate kakšno svojo mladostniško zadrego, svoj način spoprijemanja z odraščanjem. Nikar ne mislite, da boste izgubili kaj starševske avtoritete, če bo hči videla, da ste se tudi vi spopadali z dvomi.

Imam občutek, da hčerino trenutno vedenje popolnoma zavračate, in ne bi bilo slabo, da se vprašate, kaj konkretno vas tako izjemno moti. Kaj vas tako skrbi ob tem, da je vaša hči postala glavna v razredu? Vaša deklica odrašča v dekle in v paketu z odraščanjem pride tudi bistveno večje zavedanje sebe in želja po ugajanju, kar je popolnoma normalen del razvoja. Morda je našla ravno pravšnjo samozavest, morda je ugotovila, da je družabna in da se v družbi sošolk in (seveda) tudi sošolcev dobro počuti. Še sama je negotova, preizkuša strategije in se uči. Morda se v svojih očeh levi iz grdega račka v samozavestnega laboda? Veliko sreče ji želim na njeni poti, vam pa tudi, da bosta ostali v dobrih odnosih.

 

Eva Hrovat Kuhar je mama dveh otrok, univ. dipl. psihologinja, družinska in vedenjska terapevtka, tudi avtorica razprodane knjige Izziv poroda.

Vprašanja v zvezi z vzgojo otrok lahko pošljete na naslov našega uredništva: JANA, DELO REVIJE, Dunajska 5, 1509 Ljubljana, ali po elektronski pošti janasvetuje@delo-revije.si, oboje s pripisom ZA EVO HROVAT KUHAR.

Piše: Eva Hrovat Kuhar                                     Jana št.28, 13.7.2010