Kdo je skrivnostni slikar, ki zidove spreminja v zgodbe?
Žiga Hriberšek ni običajen akademski slikar. A saj umetnosti ne moremo tlačiti v kalup in tudi mladi umetnik je že davno prestopil okvire »elitne« umetnosti in jo približal ljudem, ki jo lahko občudujejo na poslikanih fasadah. Pod milim nebom nastajajo slikarska dela, ki pritegnejo tudi vse tiste, ki sicer ne zahajajo v galerije.
Ustvarja z glasbo v ušesih. »Slika mora imeti ritem,« pokima in zamahne s čopičem, da se zdi kot dirigent ali kakšen glasbeni zvezdnik, zlasti ker ob tem stoji na gradbenem odru. Čarovnija na zidu se dogaja pred očmi mimoidočih, ki obstanejo in Žigo občudujejo z ulice. V Preboldu je minuli konec tedna po dveh mesecih dela od jutra do mraka končal poslikavo dveh objektov, ki obsegata okoli 500 m2. Za lažjo predstavo: stavbi merita v dolžino skoraj 30 metrov. Ne gre le za umetniško delo, ki prepleta zgodovino kraja in lokalno identiteto, temveč je ustvaril nekakšen dialog med zidom in mimoidočimi, okoljem in umetnikom. Podobe in obrazi, ki predstavljajo ljudi iz lokalne skupnosti, namreč vabijo, da se jim približaš in se prepustiš raziskovanju. Kdo je ta nenavadni mož z bradico?
Žiga, kako se je rodila ideja, da akademsko slikarstvo prenesete na fasade? Ste dobili tako ponudbo ali je umetnost preprosto postala prevelika za platno?
Lahko bi rekli, da je bilo vse to, a v različnih deležih. Na stene sem začel slikati, ker me je to vedno zanimalo. Ne kot umetnost sama zase ali zgolj likovna upodobitev v javnem prostoru, ampak bolj kot nekaj, kar postane vizualna last vseh. To ni slika, ki visi v nekem domu ali galeriji, kjer si jo prideš ogledat, če se odločiš. Tu jo vidi vsakdo. In to prinaša tudi odgovornost. Ko rišeš zase, si lahko veliko bolj oseben, prilagojen naročniku ali sebi – sliko lahko kadar koli snameš s stene. Tu pa postane del prostora, okolja, skorajda malo vsiljivo. In prav ta izziv me je od nekdaj privlačil. Začel sem že pred več kot petnajstimi leti, z majhnimi stvarmi. Pred študijem sem recimo risal na gasilske domove – Florjane in podobno. Vsak, ki ti da priložnost, je korak naprej. Potem pa ugotoviš, da te to res zanima. Ker je izziv, ker je drugače in hkrati intuitivno. Ne moreš vsega načrtovati vnaprej, začutiti moraš prostor.
Nadaljevanje pogovora si lahko preberete v reviji Jana, št. 23, 10. junij 2025.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
