Osebni arhiv

Mnogi v dvorani o Codelliju nismo vedeli veliko. Tudi igralec Primož Bezjak, ki ga je odigral, je priznal, da so v Mariboru preslišali zgodovinska dejstva o človeku, ki je, sodeč po videnem, nekakšen slovenski Tesla. Kako to, da je pritegnil vas?

Ker sem odraščal v bližini Kodeljevega, kamor smo se mulci poleti hodili kopat na bazen, smo opazovali grad, o katerem so pripovedovali, da je pripadal baronu, ki naj bi v Ljubljano pripeljal prvi avtomobil. O njem potem dolgo nisem slišal nič novega. Leta 2008 pa je dr. Marko Frelih med selitvijo SEM z gradu Goričane na Metelkovo po naključju naletel na nekaj škatel fotografij z afriškimi motivi in odkril afriški del Codellijeve osebne fotografske zbirke. Ta je bila potem razstavljena v SEM, in Codellijeva neverjetna tehnična in filmska dediščina je ugledala luč sveta.

Film izzove v gledalcu začudenje, kako da tega ni vedel. Codellija smo Slovenci skorajda prezrli.

Codelli je bil z družino leta 1945 pregnan iz Slovenije. Pod pretnjo, da jih bodo ubili, so bili kot razredni sovražniki pregnani, pri čemer je takratna oblast takoj nacionalizirala njihove tri gradove (poleg Kodeljevega še Turn pri Hrastnem in pri Višnji gori) ter velik del dolenjskih gozdov. Po vsem tem seveda uradni politiki ni bilo v interesu, da bi ohranjali Codellijevo zgodbo.

Pripoved potomk o dedku, pradedku in prapradedku ter oris njihovega življenja spodbuja zanimanje zanje.
Codellijeve potomke so plemkinje – princese in vsaka je bila seveda vzgajana, da bo nekoč našla princa. Kontinuiteto tega izročila je pri njih prekinila že druga svetovna vojna, ko je morala Livia kot 19-letno dekle sama bežati pred ruskimi vojaki v Italijo. Tudi po poroki je večino življenja vodila majhen hotel in skrbela zase ter po ločitvi tudi za oba otroka. Alessandra je v 70. prav tako izstopila iz kroga princev in princes, odšla na likovno akademijo na Dunaj in postala slikarka. Tam je tudi spoznala moža, s katerim sta še danes srečno poročena. Najmlajša, prapravnukinja Valentina, pa je pred vse postavila svoje lastne cilje. V Milanu je postala oblikovalka, si zgradila kariero. Tako da so se Codellijeve potomke, delno zaradi okoliščin, delno pa zaradi nemirnega in upornega duha, pravzaprav odrekle privilegijem plemiškega stanu in si v življenju poiskale svoje osebne poti.

Na premieri ste povedali, da je bilo v teh čudovitih hišah, kjer princese bivajo, čutiti hlad.
Ob Codellijevi in zgodbi njegovih potomk mi je bolj kot kdaj koli postalo jasno, da sreče ne najdeš ne v naslovu ne v bogastvu, niti v brezkončnih življenjskih pustolovščinah. Najdeš jo le v tišini osrečujočega in povezanega odnosa s svojim bližnjim, sorodnikom, partnerjem.

Codelli je, ko se je preselil v Afriko, prosil ženo, naj pride za njim. Ker ni želela, se je ločil in poročil z drugo in potem še s tretjo ter četrto. Otrok po svetu je naredil kar nekaj, za sabo pa je pustil močan generacijski vzorec, ki so ga ponavljale tudi potomke. Ločevanje.
Plemiško življenje ne premore le blišča, ampak je pogosto polno stisk in situacij, v katerih so ljudje nesrečni. Princ in Pepelka sta pogosto srečna samo v pravljici. Codelli se je trikrat poročil. Starost je preživel s četrto partnerko, ki se zaradi švicarskega državljanstva z njim ni mogla poročiti. V življenju se je trikrat ločil in vsakokrat so mu bili dodeljeni tudi otroci. Ker pa je bil pogosto zdoma, so jih vzgajale varuške, trenutne soproge, zelo se je z njimi trudila tudi njegova mama Rozalija Taufferer. Jasno je, da je v takem okolju najbrž primanjkovalo topline in materinske ljubezni, kar so ti otroci kasneje občutili v odrasli dobi, ko so mnogi med njimi nadaljevali Codellijev vzorec in v odnosih nenehno iskali svojo »veliko ljubezen«.

Več v Zarji št. 38, 19. 8. 2018.