Mateja Jordović Potočnik

V parlamentu, pisarni, na televiziji in raznih prireditvah je vedno eleganten in v obleki. Ko pa izključi računalnik, hitro skoči v kratke hlače, si nadene »švic« majico, obuje superge in vzame v roke palice za nordijsko hojo ter se v hitrem tempu poda na Golovec. »Zmerno aktiven sem že vse življenje, zadnji dve leti pa sem to še pospešil, saj pogled na tehtnico ni bil več razveseljiv. Hudič je, če imaš dinamično službo in se ne moreš redno prehranjevati, potem pa še ženo in taščo, ki odlično kuhata,« se muza nekdanji direktor in trikratni minister Dejan Židan. Simpatični Mariborčan, ki si je družino ustvaril v Murski Soboti, in živi med prestolnico in Prekmurjem, se je v zadnjem obdobju občutno izklesal. Kljub natrpanemu urniku si zna disciplinirano vzeti čas za družino in uživa tudi v vlogi dedka.

Dobimo se na Slovanu, stadionu poleg Fakultete za šport, priljubljenem zbirališču številnih aktivnih Ljubljančanov, kjer redno dva- do trikrat na teden opravi svojo (športno) rutino. Na vroč poletni dan pride široko nasmejan, v športnih oblačilih in pripravljen na akcijo.

Dobro izkoristi vsak trenutek. »Del tedna preživim v službenem stanovanju v najožjem središču mesta, del pa v Murski Soboti. Pri tem sem zelo dosleden, saj mi družina zelo veliko pomeni in ne želim brez nje preživljati več časa, kot je to nujno potrebno. Zato se mi ni nikoli težko usesti v avto in se peljati domov, kajti čeprav imam svojo službo res rad in lahko v njej naredim veliko dobrega za ljudi, je družina tista, ki mi polni baterije in je zame smisel življenja,« pove Židan, ki sicer skrbno varuje svojo zasebnost in nerad govori o njej. S sošolko z veterine Tatjano je skupaj že več kot tri desetletja in pol, ponosna pa sta na že dolgo odrasla otroka: sin je star 33 let, hči pa 27. Sin Aljoša in snaha Ana sta ga pred pol leta razveselila še z eno lepo vlogo – postal je dedek. Vse to lepo, ki se mu dogaja, mu daje veter v jadra. »Sem človek, ki se ne ozira nazaj in se ne vrača v 'dobre stare čase'. Vedno skušam iti naprej, polno izkoristiti vse, kar ponuja življenje, dati vse od sebe in ne obžalovati, česa nisem naredil,« razkrije svoj moto.

Zdaj pri 57 letih je v najboljši življenjski kondiciji ter se zlahka kosa z mnogo mlajšimi. Vendar takšna čilost ne pride sama od sebe, temveč je treba v to vložiti veliko truda. In Dejan, edinec, to počne že od malega. Prva leta svojega življenja je preživel v Račah, na pragu srednje šole pa so se s starši preselili v Maribor. Že od malega je bil nemirnega duha. Nikoli ni bil profesionalni športnik, temveč »žverca«, s sosedi je rad tekal, igral odbojko in se podil s kolesom. Po starših je podedoval posluh in je obiskoval še glasbeno šolo, smer klavir in klarinet.

Vzponi in spusti. »Ko smo se preselili v Maribor, smo živeli v središču mesta, od koder je bilo čisto blizu do Kalvarije, Piramide in mestnega parka, tako da sem tam s prijatelji iz sosednjih vhodov v blok nanizal veliko vzponov in spustov. Po poroki in selitvi v Prekmurje sem teku dodal še plavanje, nazadnje pa nordijsko hojo. In tega se držim še danes. V Ljubljani sem iz središča mesta dodobra naštudiral najlepše poti na Golovec, ki mi je res ljub, saj ponuja obilico možnosti za gibanje: od teka, hoje, kolesarjenja, zelo lepo so urejene tudi naprave za vadbo za moč na prostem. Le kaj bi si človek lahko želel še več?« razlaga Dejan, ki v mlajših letih ni bil toliko aktiven, kot je zdaj v bolj »zrelih« letih. Takrat tudi še ni imel toliko discipline za šport, temveč sta ga vase posrkali služba in družina. »Velikokrat nisem imel časa jesti čez dan, pa sem se zvečer dodobra najedel, velikokrat pa sem se zbujal ob dveh ponoči in hodil na izlete do hladilnika. To se je seveda poznalo tudi na tehtnici. Svoje pa je naredila še odlična kuha moje žene in tašče, ki se ji res nisem mogel niti hotel upreti. In medtem ko ima žena še vedno tako izklesano postavo kot ob poroki, je mene z osemdesetih kilogramov poneslo krepko čez sto. Čeprav se nisem počutil slabo niti nisem imel zdravstvenih težav, moram priznati, da sem vedel, da to ni dobro."  

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 26, 2. julij 2025.

Mateja Jordović Potočnik

Mateja Jordović Potočnik