Šimen Zupančič

Morda ne veste, kaj je mestni toplotni otok (v izvirniku UHI, urban heat island) – preučevali so ga že na začetku 19. stoletja, še posebej vneto pa od osemdesetih prejšnjega stoletja –, a če živite v mestu, posebej v večjem mestu, ste ga najverjetneje že krepko občutili  to je namreč mikroklimatski pojav v mestih, ki so poleti precej bolj razgreta od primestnih območij in podeželja. Zaradi betona in asfalta, ki absorbirata sončno toploto, zaradi pomanjkanja zelenja, ki bi to ublažilo, pa zaradi povečanja navpičnih površin stavb, saj je površina za vsrkavanje sončne toplote tako večja, hkrati pa stavbe še ustavljajo ali preusmerjajo vetrove, ki bi vas srčno radi hladili, pa ne morejo do vas.

Vroče noči ubijajo. Pod črto, v mestu je bolj vroče kot na podeželju. Še posebej ponoči je razlika v temperaturi med mestom in podeželjem precej velika. V Ljubljani – podatek je iz leta 2014 – so temperature v mestu v povprečju višje za 1,8 stopinje, najvišje razlike med mestom in okolico pa so lahko tudi do štiri stopinje.

Se ne sliši veliko? Vsekakor je dovolj, da je lahko smrtonosno – poletje 2003, ki je bilo najbolj vroče, odkar merijo, je po vsej Evropi prineslo 70.000 smrti več, od tega 300 v Sloveniji. Ne le zaradi vročih dni, tudi zaradi pretoplih noči, ko se ljudje po več noči zaporedoma niso mogli dovolj ohladiti, da bi se pošteno naspali.

A po drugi strani mestne toplotne otoke poznamo že dovolj dolgo in dovolj dobro, da vemo, kako ugrizniti nazaj: eden od ukrepov je ozelenitev stavb. Ne, rožice na balkonski ograji niso dovolj. Ozelenitev strehe, fasade ali obojega, ne zgolj na eni hiši, morda kar v celi ulici, prinese že kar občutno ohladitev.

Pa smo šli na Dunaj, kjer se s to problematiko ukvarjajo že lep čas, pogledat, kako se stvari streže.

Šimen Zupančič

Rešujmo svet po koščkih. Na Dunaju, pravi Christian Härtl z oddelka MA 22 (Magistratski oddelek za varstvo okolja), so meritve pokazale, da je v mestu podnevi za pet, ponoči pa za šest stopinj topleje kot v okolici. Ampak, tole je srečna okoliščina, pri urbanih toplotnih otokih ni treba, da se ves svet hkrati loti reševanja kot eden, ne, odpravljanja težave se lahko loti vsako mesto zase – ali celo samo del mesta.

Saj ni treba strašansko veliko, že če bi v kakšni dunajski četrti ozelenili deset ulic, so izračunali, če bi torej ozelenili samo zunanje fasade hiš, tiste, ki gledajo na ulico, dvoriščnih pa ne, bi že lahko zmanjšali temperaturo za skoraj štirinajst stopinj. Poleg tega v hladnejšem zraku predvidoma ne bi uživali le tisti za zelenimi fasadami, saj bi ga veter odnesel tudi v druge dele mesta.

Če pa bi ozelenili vse dunajske ravne strehe – te imajo seveda preštete, to je vendar Dunaj! – bi s tem dobili zeleno površino, ki bi bila 280-krat večja od površine dunajskega mestnega parka.

Šimen Zupančič

In zato se oddelek MA 22 – ki sicer počne še veliko drugih stvari – malo s korenčkom in malo s palico trudi ljudi prepričati, naj se lotijo ozelenjevanja streh in fasad. Pri obstoječih stavbah se glede zelenih streh ne da veliko narediti, pravijo, so pa zato poskrbeli, da bo pri novih drugače. Pri novem prostorskem načrtu so predpisali ozelenjevanje vseh streh, ki imajo manj kot petnajst stopinj naklona. Zelena streha gradnje ne podraži bistveno, izračuni kažejo, da je kvadratni meter zelene strehe le za okrog dvajset evrov dražji kot kvadratni meter peščene. Ko se ta vsota porazdeli po nadstropjih – teh nikoli ni manj kot deset – je podražitev na stanovanje še komaj občutna.

V novi četrti, ki jo šele gradijo – in je z okrog 10.000 načrtovanimi stanovanji in 25.–30.000 prebivalci eno največjih območij z novogradnjami v Evropi – pa so uvedli novo dovoljenje za toplotne emisije. Tako bodo morali poleg na hrup in kvaliteto zraka investitorji paziti tudi na toplotne emisije. »Mi smo kar določili, da je toplota tudi emisija, in nihče se ni pritožil,« pravi Christian Härtl. Po novem morajo za dovoljenje graditelji dokazati, da so naredili vse, da bi čim bolj zmanjšali oddajanje toplote.

Šimen Zupančič

Namesto šest centimetrov debele plasti prsti, toliko je zdaj minimum, so predpisali vsaj dvajsetcentimetrsko – v šestih centimetrih prsti težko zraste še kaj drugega kot trava, ta se v suši hitro posuši, veter raznese zemljo in potem od take strehe ni nobene koristi. Dvajset centimetrov zemlje pa deževnico zadrži dlje časa. Poleg tega mora biti vsaj dvajset odstotkov površine prekrite z drevesnimi krošnjami, ampak za dosego tega odstotka so jim dali štirideset let časa, da bodo mlada drevesa zrasla. Imajo tudi seznam s primernimi vrstami dreves in povprečnim obsegom njihovih krošenj.

Moj supermarket je lahko park. Investitorji so pripravljeni narediti marsikaj, da bi dosegli svoje, tako si je na primer eden zapičil v glavo, da bo zgradil supermarket med obstoječimi hišami, prav tam, kjer je bila po prostorskem načrtu predvidena zelena površina. In so se s prijaznim kompromisom srečali na sredi: mesto je dovolilo gradnjo trgovine, na njeni zeleni strehi pa je zdaj javno dostopen park za okoliške prebivalce. Tudi na drugih stavbah, včasih tudi na starih, na primer na strehi nekdanje tovarne krst, nastajajo vrtovi in parki, celo kakšen sadovnjak se najde vmes. Le da so te zelene oaze večinoma na voljo le stanovalcem.

Tistim, ki čutijo zeleno, mesto Dunaj pomaga tudi s subvencijo za ozelenitev strehe, »vendar moram priznati, da ni posebno vabljiva, le 2200 evrov na objekt. Morda je to zanimivo za majhne zasebne hiše, za velike objekte, kjer ozelenitev strehe stane 100.000 evrov, pa ne.« Pa tudi pot do subvencije ni preprosta, na oddelek za izdajo gradbenih dovoljenj je treba prinesti načrt, pa tudi privolitve vseh solastnikov poslopja. Sto odstotkov solastnikov mora podpisati dovoljenje za ozelenitev strehe, več kot polovica za ozelenitev fasade.

A zelena streha je kajpada učinkovitejša od zelene fasade, saj zadrži več deževnice: »Če je globina prsti 30–40 cm, to lahko zadrži stoletno vodo, s take strehe torej voda nikoli ne odteka v odtočne kanale, zato ni treba prilagajati kanalov za stoletne vode. Za odplake Dunaj potrebuje le pet odstotkov kanalizacije, preostalih 95 pa za meteorne vode. To je zelo drago in vsako leto postaja dražje, ker mesto raste, pa tudi zaradi klimatskih sprememb. V toplem zraku je več vode. Bolj ko se višajo temperature, več nalivov bo. Zato v nekaterih delih Dunaja gradimo podvodne rezervoarje za primer, da kanalizacija ne bi mogla sprejeti vse te vode. To stane na stotine milijonov evrov in nima nobenega drugega namena kot samo zbiranje preobilice vode. Zelene strehe z dovolj globoko prstjo bi vso to vodo zadržale, prinašale pa bi še druge koristi. Imele bi enako funkcijo kot podvodni zbiralniki, zraven bi bile še zelene površine za rekreacijo, hlajenje, pribežališče za žuželke …«

A tudi zelena fasada na stavbi hladi, v nekaterih primerih se lahko uporablja za vertikalno vrtnarjenje. Seveda pa izbira med streho in fasado sploh ni nujna, lahko si privoščite tudi oboje.

V nekaterih delih Nemčijo lastniki zelenih streh plačujejo tudi za polovico nižjo kanalščino, na Dunaju pa (še) ne. Malce sicer premišljujejo o tem, a se jim zdi petdesetodstotni popust odločno previsok. Bodo še malo razmislili.

Šimen Zupančič

Zeleno je topleje. Zelene fasade in strehe torej poleti hladijo stavbo in njeno okolico, kakšna korist pa je od njih pozimi? Pozimi so toplotna izolacija, odgovarja Christian Härtl in kot primer navede stavbo nekega drugega oddelka, MA 48 za ravnanje z odpadki, dunajsko verzijo Snage torej, ki so ji pred kakšnim desetletjem ozelenili fasado »in študije kažejo, da zdaj potrebujejo približno petdeset odstotkov manj energije za ogrevanje. Gre za zgradbo iz petdesetih ali šestdesetih, ki je skoraj povsem brez izolacije. Pri novi zgradbi, izolirani po današnjih standardih, pa so prihranki seveda nekaj manjši.« Izračuni kažejo, da zelena fasada s površino 850 kvadratnih metrov prihrani energijo, ki bi jo porabilo sto klimatskih naprav, ki bi delale noč in dan.

Za potencialne ozelenitelje fasad so pri MA 22 izdali celo priročnik, kako se lotiti ozelenjevanja. V njem izveste vse, od tega, katere rastline so primerne, do tega, na kaj morate paziti, kateri od različnih sistemov je najprimernejši za vaše potrebe, kaj je dražje in kaj ceneje … Najceneje je, če plezalke zasadite ob steno, vendar morate kar nekaj let počakati, da vam prerastejo zid, a po drugi strani ta način skoraj ne zahteva vzdrževanja, samo okrog oken morate pridno striči, da vam rastline ne zlezejo v posteljo. A tudi tu lahko pomaga MA 22: izumili so napravo, ki striže vsiljivo zelenje okrog oken. Je še v fazi preskušanja in pravkar vneto iščejo ljudi, ki bi jo bili pripravljeni testirati.

Lahko pa imate vso steno zeleno že jutri, če ste pripravljeni vložiti v dražji sistem, na primer korita na steni. Tu je tudi vzdrževanje dražje, saj je treba poskrbeti za zalivanje, za dovod hranil in morda za občasno zamenjavo prsti. Toda če stvar prav naredite, zagotavljajo, vam ni treba skrbeti, da bo zelena odeja poškodovala fasado, nasprotno, celo ščitila jo bo pred vremenski vplivi in onesnaženjem.

Objavljeno v Zarji št. 37, 11. 9. 2018.