Jaka Koren

Tekst: Hana Bizjak

Njena zgodba se začne že v osnovni šoli. »Prhala sem se v kopalkah, saj sem bila prepričana, da me nekdo nenehno opazuje skozi okno ali ogledalo,« pripoveduje. Niti staršem ni povedala, pred vsemi je skrivala. Slednjič je sama poiskala pomoč psihologa. Diagnosticiral ji je tesnobo, a v resnici je bilo več kot to, zato je pozneje še enkrat poiskala pomoč. Ponudili so ji možnost hospitalizacije ali močnejša pomirjevala. Izbrala je drugo možnost. »Trenirala sem gimnastiko in cheerleading, nisem želela izpustiti pomembne tekme v tujini.« Ko so se njeni simptomi poslabšali, ni videla druge možnosti kakor samomor. Zdravila, ki bi ji morala pomagati, so postala sredstva za pobeg. Nihče ni vedel, doma niso ničesar opazili. Ko se je zbudila, je vstala in odšla v šolo. Kot vedno.

 Zaradi tega dogodka se je opogumila in pomoč poiskala pri psihiatru, ta ji je predpisal prve antidepresive. Njeno stanje se je za kratek čas umirilo. Anja je svojo bolezen še kar skrivala, družini je povedala šele po tretjem obisku psihiatra. Vsak je novico sprejel drugače. A z njihovo pomočjo se je njeno počutje za nekaj časa ustalilo.

Zgodba se je ponovila. Po uspešno končani osnovni šoli se je Anja vpisala na srednjo kemijsko šolo. Polna upanja je bila, da bo drugače, vendar je iskra upanja je počasi ugašala. Najtemnejši trenutki so prišli v četrtem letniku, ko je njeno duševno stanje zdrsnilo na rob. Ni si upala voziti avtomobila, ni mogla zapustiti hiše. Od doma je šla le, kadar je odšla v šolo. Postajala je talka lastnih misli. »Nenehno sem se obračala, da preverim, ali mi kdo sledi. Prepričana sem bila, da mi prisluškuje CIA,« pripoveduje. Vse to pa jo je spet vodilo tja, kamor nihče ne bi smel – k mislim o smrti. Takrat so jo prvič hospitalizirali. Tudi v bolnišnici niso znali pogledati globlje. Kljub jasnim psihotičnim simptomom je bila postavljena diagnoza enaka kakor prej: depresija in tesnoba. »Teden dni pred tem me je zapustil fant. Vsi so bili prepričani, da je to razlog za moje počutje. Nihče ni razumel, da me ni zlomil razhod, temveč nekaj veliko temnejšega,« pravi. Dobila je nova zdravila in antipsihotik, a znakov pravega izboljšanja ni bilo. Edina, ki ni pogledala stran, je bila njena osebna psihiatrinja. Videla je, da gre za nekaj hujšega. Anja je zamenjala deset različnih zdravil, blažila so simptome, a njeno počutje se ni izboljšalo. Doslej je zamenjala že 16 različnih zdravil.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 26, 2. julij 2025

Mateja Jordović Potočnik

Jaka Koren