Revija Zarja

Takrat so ob zadnji kitici vsi, ki so bili na slovesnosti, spontano vstali. Odtlej imajo Primorci svojo himno, pojejo jo z nepopisnim zanosom, mnogim gre na jok in vstanejo tudi tisti, ki se še komaj držijo na nogah. In ki so strahotno revščino, nasilje, preganjanje, zasramovanje in prepoved slovenske besede doživljali na svoji koži. Zgodbo o tem, kako so Primorci gojili in ohranjali svoj nacionalni ponos, lahko preberemo v podobah in kipih Toneta Kralja, ki je pred nosom fašistov po cerkvah slikal z barvami slovenske trobojnice ter upodabljal okupatorje na poti v pekel. Pa ga niso odkrili.

Prepoln avtobus upokojenih novinarjev je imel nedavno redko priložnost, da sta se mu za vodiča pridružila umetnostni zgodovinar dr. Igor Krajnc, ki je konec tisočletja pripravil v Moderni galeriji retrospektivno razstavo Toneta Kralja, in zgodovinar prof. dr. Egon Pelikan, ki je napisal knjigo Tone Kralj in prostor meje (založba Mladinska knjiga, fotografije so od tam), je pa tudi avtor obširnega dela o primorski duhovščini med obema vojnama. Ogledali smo si nekaj cerkva in nenehno nas je spreletaval srh – zakaj o tem skoraj nič ne vemo? Od cerkve do cerkve, ki jih je poslikal Kralj, bi morala biti speljana božja pot slovenskega uporništva, nacionalnega ponosa in zanosa, tako pa v kakšni komaj dobiš ključe za ogled. A upajmo, da bodo trmasti Primorci tudi to uredili. Tone Kralj je namreč markiral etnične meje Slovencev, ki so po prvi vojni obtičali v Italiji. 

Revija Zarja

Tu živijo Slovenci. Dr. Pelikan nam je seveda razložil, kaj so to »markacije prostora«, ki so povsod okrog nas. Za slovensko pokrajino so značilni kozolci, posebne oblike senenih kopic, značilne hiše po posamičnih predelih naše dežele, cerkvice na gričih, slapovi rož z balkonskih korit, mešanica rož in zelenjave na podeželskih vrtovih, ograje (preden si postavimo hišo, že imamo plot) pa zavese na oknih, drevoredi z lipami, kjer so gojili sviloprejke, z murvami … Ko je po prvi svetovni vojni z Rapalsko pogodbo velik del slovenskega etničnega ozemlja pripadel Italiji, se je začel nad Slovenci pogrom, sosedje so si namreč zadali, da bodo s svojo »visoko kulturo« naredili iz nas spodobne ljudi. Starejši, ki s takšnim zanosom prepevajo primorsko himno, pripovedujejo o svojem prvem dnevu v šoli: na tabli je bilo napisano »qui si parla solo italiano« (tu se govori samo italijansko), učenci niso razumeli učiteljice, ona pa njih ne. Koliko grenkih klofut so dobili otroci, če so v javnosti govorili  slovensko! Takšnih zgodb sem slišala na desetine, recimo od kmeta, ki je očeta na openskem tramvaju vprašal, ali je tisto spodaj Trst. Italijanski potnik je vstal in fantiča tako udaril, da se mu je pocedila kri, njegov oče pa je na robu solz stiskal zobe, ker če bi ga treščil po betici, bi se znašel v zaporu.  

Bil je torej čas, ko so morali Primorci poslušati, da se pri njih govori samo italijansko, Tone Kralj pa je brez besed v številnih cerkvah, ki jih je poslikal, označil: tu živimo Slovenci, tisti, ki nas tlačite, pa se cvrite v peklu!

Revija Zarja

Kako je bilo to mogoče? Ker ni dovolj prostora za obširno zgodovinsko predstavitev, le na kratko – po vojni je Primorska pripadla Italiji in mnoge rojake, ki so od prej živeli z Italijani (a pod oblastjo Avstro-Ogrske), je zajela panika in so se odselili v Jugoslavijo ali kam drugam. Tudi moj ded Istran je prodal svojo kmetijo in se z družino odselil na Štajersko, nič kolikokrat je ponovil, da pod Italijo pa ne bo, čeprav je v Jugi še takšen drek. Vsaj dostojanstvo je ohranil.

Slovenska in hrvaška manjšina v Italiji sta do leta 1928 izgubili vse izobraženstvo, razpustili so vse prosvetne, kulturne in denarne organizacije ter zaplenili njihovo premoženje, odpustili slovenske občinske uradnike, sodnike, advokate, zdravnike, učitelje so razgnali že prej, edina inteligenca, ki je ostala, so bili duhovniki. Naši Čedermaci torej, za katere je bila tudi predvidena »postopna ureditev razmer«, kar pomeni, da bi jih razgnali, ko bo čas za to. Združili so se v tajno krščansko socialno organizacijo, v njej je bilo pol duhovnikov in pol laikov, za solidno in redno financiranje pa je poskrbel eden vodilnih politikov v Kraljevini Jugoslaviji dr. Anton Korošec. Člani društva so skrbeli, da se nacionalna identiteta prebivalstva ni izgubljala, skrivaj so tiskali knjige, ustanavljali pevske zbore, učili otroke slovensko, in v ta koncept seveda sodi Tone Kralj s svojimi poslikavami. Duhovniki so ga vabili, naj poslika cerkve, ki so jih po prvi vojni obnovili, saj so bile mnoge porušene, no, je pa tudi kakšno prejšnjo sliko prekril s svojo. Plačevali so ga z denarjem, ki ga je prejemalo njihovo tajno društvo, in vsi v okolju, kjer je ravnokar delal, so vedeli, kaj je na slikah – redno sta se pojavljala slovanska buditelja Ciril in Metod, na monumentalnih slikah so bile zelo izrazite barve slovenske trobojnice, med tistimi, ki jih je slikar obsodil na pekel, pa so bili zelo razpoznavni obrazi nacistov in fašistov.   

Revija Zarja

Nikoli ga niso dobili. Človek se seveda sprašuje, kako je vendar Tone Kralj dolga leta dražil fašiste s svojimi slikami, nekatere so tako zgovorne, da res ni treba posebne obrazložitve, pa ga niso dobili. Vaščani so seveda vedeli, kaj počne, pogosto so prihajali v cerkev in mu prinašali malico ali ga samo pozdravili, mnogi so tudi upodobljeni na slikah, seveda na tisti strani, ki je predvidena za nebesa. Slikar in kipar je imel srečo, saj je nekajkrat le malo manjkalo, da ga niso odkrili. V Lokvi pri Divači ga je karabinjerska inšpekcija zalotila sredi dela, v zadregi se je butasto zarežal, kar sta župnik Anton Požar in Virgil Šček, ki je takrat živel pri njem, izrabila za pojasnilo, češ da je trčen in da so mu dali tisti kot v cerkvi pod stropom pobarvati, ker se jim smili. Fašisti so nasedli in odšli. 

Revija Zarja

Kdo je bil Tone Kralj?  Rodil se je leta 1900, bil je mlajši brat slikarja Franceta Kralja, namenjen je bil za duhovnika, a je imel srečo, da je več mentorjev in dobrotnikov prepoznalo njegov umetniški talent. Torej sta se podobarstva izučila oba na različnih šolah po Evropi. Tone Kralj je bil ekspresionist in je živel izrazito dvojno umetniško življenje – tisto za dušo, ko se je z drugimi slikarji meril po evropskih razstaviščih, recimo na Beneškem bienalu, kjer je beležil vidne uspehe, in drugo »po naročilu«, ko je med drugim poslikal več kot 50, verjetno pa celo več kot 60 primorskih cerkva, nekaj jih je tudi v Italiji in na Hrvaškem. Slike na stenah cerkva niso le verske, temveč so tudi močno ideološke in mnoge osupljivo lepe, čeprav so morali včasih duhovniki razlagati vernikom, po katerih svetopisemskih zgodbah so narejene. Da ima kača glavo znanega fašista ali pa je obraz pod čelado sumljivo podoben Hitlerju, so tako ali tako videli sami. Nekateri umetnostni zgodovinarji so njegove poslikave cerkev zelo hvalili, po osvoboditvi pa niso bili več tako navdušeni nad Kraljem, saj nova oblast ni preveč marala umetnikov, ki so se ukvarjali s sakralno umetnostjo.

Revija Zarja

Tone Kralj je bil poročen z Maro Jeraj, tudi slikarko in znano izdelovalko lutk. Pogosto ga je spremljala po Primorskem in nekatere slike na stenah cerkva so pravzaprav njene.

Nasmejani in iskrivi Tone Kralj je imel probleme z vsemi oblastmi – med vojno so ga nadlegovali poleg fašistov še domobranci, češ da je v bistvu ateist, ki zapravlja denar vernikov (kar je laž, bil je krščanski socialist), partizanska stran je bila sumničava zaradi slikanja v cerkvah, čeprav je imela v njegovi hiši v Ljubljani javko, po vojni pa je bil, kot že omenjeno, odrinjen tako kot primorski duhovniki, ki se jim ni nihče zahvalil za delovanje pod fašizmom, ampak so jih preganjali kot vse druge. Dobil je sicer nekaj vidnih nagrad, tudi Prešernovo, in proti koncu življenja (umrl je leta 1975 ) je začel opozarjati na svoje poslikave primorskih cerkva in simboliko v njih. Hči Tatjana je ustanovila sklad, ki skrbi za umetniško dediščino očeta (in mame), saj veliko poslikav po cerkvah žalostno propada, tiste v Pelikanovi monografiji, 16 jih je, pa so obnovljene. In zares vredne ogleda.

Objavljeno v Zarji št. 37, 11. 9. 2018.