Shutterstock

Le kdo jih ne pozna? Na vrtu dozorijo konec maja, in kdor ni nikoli okusil plodov, nabranih na domačem vrtu, sploh ne ve, kaj je resnično slastno. Kaj šele, da bi poznal okus na gozdni jasi nabranih divjih jagod, katerih vonj je tako močan, da jih zavohamo že od daleč! Če se nam ne ljubi tavati po gozdu in slediti nosu, lahko jagode brez velikega truda gojimo na gredicah lastnega vrta ali celo na balkonu, v koritu na okenski polici ali v obešanki.

Za jagode na balkonu je najbolje izbrati jagode, ki nenehno rodijo, jih jeseni zavreči in spomladi kupiti nove sadike. Tako bomo imeli poleti zagotovljen pridelek in jeseni bomo brez skrbi zaradi prezimovanja. Na vrtu je seveda drugače: imamo več oziroma dovolj prostora za večji nasad, ki bo obrodil dovolj jagod za vso družino, lahko izberemo več različnih sort, tako da se bo njihovo zorenje raztegnilo na daljše obdobje, in s pritlikami jih lahko razmnožujmo sami.

Različne vrste jagod

Ste vedeli, da se križanci jagod razlikujejo po obdobju zrelosti plodov, ki je odvisno od števila sončnih ur, potrebnega za zorenje, v različnih letnih časih? Križanci so zato razvrščeni v tri kategorije, pač glede na njihovo odvisnost od dolžine dneva. Poznamo junijske jagode, značilne jagode, ki zorijo na začetku pomladi in junija. Nevtralne jagode zorijo ne glede na dolžino dneva, saj cvetijo in zorijo približno pet mesecev, če so le temperature dovolj visoke. Trajno zoreče jagode pa prvi niz plodov oblikujejo junija in drugi niz jeseni.

Jagode dozorijo približno trideset dni po začetku cvetenja. Najboljši okus imajo takrat, ko so že dan ali dva v celoti rdeče. Če nameravamo iz njih skuhati marmelado, jih oberemo tik pred popolno zrelostjo. Obiramo jih tako, da s prsti odščipnemo dober centimeter peclja.

Jeseni pridelani plodovi jagod se pri isti sorti razlikujejo od pomladanskih. Najizrazitejša razlika je v načinu dozorevanja. Spomladi plod dozoreva od čaše proti vrhu, jeseni pa nasprotno: najprej pordeči vrh in šele nato del plodu pod čašo. Razlika je opazna tudi v okusu: jesenski plodovi so skladnejšega in bolj polnega okusa.

Navadni (divji) jagodnjak (Fragaria vesca)

Kdor jih je poskusil le enkrat, ve, da je okus divjih jagod, botanično pravilno je jagodnajka, nekaj izjemnega in daleč prekaša okus celo najslajših vrtnih sorodnic. Malokdo pa ve, da jih lahko brez težav gojimo tudi na domačem vrtu, saj glede tal in rastnih razmer niso tako zelo občutljive kakor vrtne jagode. Ne potrebujejo tako skrbno pripravljenih tal, niti niso tako občutljive za pomanjkanje vode, ob vsem tem pa so tudi bolj odporne proti boleznim, ki prežijo na žlahtne vrtne jagode. Sadimo jih na polsenčna ali sončna rastišča, trideset centimetrov narazen. Drugače od gojenih jagod se divje jagode ne razmnožujejo z živicami, temveč s semeni, sami pa lahko rastline razmnožujemo tudi z delitvijo. Namesto na gredo jih lahko kot prekrovne rastline sadimo na brežine ali na obrobje grmov, zlasti vrtnic. Bolj kakor navadne so za gojenje primerne vednocvetoče gozdne jagode F. v. va. semperflorens. Pri nas v naravi rasteta še muškatni jagodnjak (F. moschata) in zeleni jagodnjak (F. viridis).

Več v Zarji št. 19, 9.5.2017