Zadnji dan avgusta 1997 je bila mirna, zaspana poletna nedelja, ko se ni dogajalo nič posebnega – in razlog, da se tega tako razločno spominjamo še dvajset let pozneje, je seveda to, da nedelja nenadoma ni bila več ne mirna ne zaspana, ker se je zgodilo nekaj velikega. V grozoviti, nepotrebni, neumni prometni nesreči je v Parizu umrla princesa Diana, ena najbolj znanih, najbolj noro oboževanih osebnosti na svetu.
Zdelo se je, da bo svet zdaj zdaj vrglo s tečajev.

Naslednje dni se je ta občutek samo še poglabljal. Ljudje so jokali na ulicah. Kensingtonska palača, Dianin dom, se je skoraj zadušila pod tonami cvetja, ki so ga ljudje spontano začeli prinašati. Kraljici, ki je trmasto vztrajala v škotskem Balmoralu, je strmo padala priljubljenost. Charles in njegova ljubica Camilla – že prej nepriljubljena, ker so ju videli kot brezsrčnega prešuštnika in njo kot žensko, ki je ljubi svetniški Diani uničila zakon – sta bila osovražena kot še nikoli poprej. In seveda je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo nekdo zavrisnil: umor! Zarota! Res, ni bilo treba dolgo čakati.

Po pogrebu, ki so ga tisoči spremljali na ihtečih ulicah Londona in milijoni po televiziji, se stvari niso nič umirile: vreli so predlogi, kaj vse bi bilo treba poimenovati po princesi ljudskih src – eden od vroče favoriziranih je bil londonsko letališče Heathrow – živahno so brbotale teorije zarote. Ena najbolj priljubljenih je bila, da je njen umor naročila kar britanska kraljeva družina. In po pogrebnem govoru Dianinega brata grofa Spencerja, ki je povsem nedvoumno ošvrknil kraljevo družino kot enega od krivcev za sestrino nesrečno življenje, se je zdelo, da se bo za srca in duši mladih princev, njenih sinov, vnela neprizanesljiva vojna med materino družino, Spencerji, in očetovo, Windsorji.

In potem je kar naenkrat švignilo mimo dvajset let. Enkrat vmes se je svet diskretno spet poravnal v svoji osi.

Diana kdo? Leta 2017 je Heathrow še vedno Heathrow. Na Diano spominjata le še fontana v londonskem Hyde Parku in otroško igrišče v Kensingtonskih vrtovih. Oh, in seveda njen spomenik na Dunaju. Dianin dobrodelni sklad, v katerega naj bi se stekal denar od trženja njene podobe, se je zapletel v tožbe, jih izgubil, nato pa zaradi visokih odškodnin in odvetniških honorarjev nehal nakazovati sredstva dobrodelnim organizacijam. Princesina grobnica – na otočku sredi umetnega jezerca na posestvu Spencerjev Althorp – v katero so večkrat poskušali vlomiti, je bila dolgo zanemarjena in zaraščena. Šele ko so časopisi objavili fotografijo preraščenega groba, so ga uredili – ob vnetem zatrjevanju, da so nalašč pustili, da se je vse zaraslo:  tako je bolj naravno, veste.

Charles, deveti grof Spencer, je podjetno zajezdil val oboževanja svoje mrtve sestre. Leto dni po Dianini smrti je v Althorpu odprl Dianin muzej, v katerem so razstavili njene osebne stvari, med drugim njeno slovito poročno obleko, ki je ob kraljevski poroki leta 1981 navdihnila na tisoče nevest. Število razpoložljivih vstopnic vsako leto je bilo omejeno – muzej je bil odprt le nekaj mesecev v letu – in so prva leta po odprtju hiše spomina v hipu pošle. Potem so reke obiskovalcev postale samo potoček in leta 2013 so muzej zaprli. Še vedno pa lahko obiščete posestvo Althorp – za javnost je odprto od maja do oktobra – in si za ceno dnevne vstopnice, samo 18 funtov in pol, poleg dvorca ogledate tudi razstavo Dianinih fotografij.

Grof Spencer se nikoli ni podal v pričakovano bitko za svoja nečaka. Zdi se, da ju je brez boja prepustil Windsorjem. Imel je druge skrbi, ob Dianini smrti se je ravno ločeval od prve žene. S tremi ženami ima zdaj skupaj sedem otrok. Leta 2012 je najmlajšo hčerko poimenoval po Diani. Njeni soimenjakinji, svoji sestri, je mnogo let poprej odrekel gostoljubje – ko ga je prosila, da bi smela po ločitvi živeti v Althorpu, kjer je odraščala, je grof Charles Spencer rekel ne.

Kraljica je bolj priljubljena kot kadar koli prej. Charles in Camilla sta (srečno, se zdi) poročena od leta 2005 in zmerno priljubljena, četudi je moral prestolonaslednik obljubiti, da Camilla ne bo nikoli postala kraljica. Še čisto sveže ankete kažejo, da še vedno kar dve tretjini Britancev nočeta Camille za kraljico. Če bo princ Charles kdaj – končno! – le prišel na prestol, bo vojvodinja Camilla dobila le naslov princese.

Zarota, pravim, in za tem stojim! Nikoli ne bomo izvedeli, kaj se je zgodilo. Ali zakaj se je zgodilo. Tisto noč pred dvajsetimi leti – sobota se je že prevesila v zgodnje nedeljske ure – so bili v mercedesu, ki se je zaletel v podporni steber pariškega predora, štirje ljudje. Dva – tedanji Dianin ljubimec Dodi Fayed in njegov šofer Henri Paul – sta bila takoj mrtva. Princesa je pozneje umrla v bolnišnici. Vsi trije bi bržkone preživeli, če bi bili privezani z varnostnim pasom, se je pokazalo pozneje. Četrti, Dianin telesni stražar Trevor Rees-Jones, prav tako neprivezan, je preživel. Deset dni je bil v komi, zlomil si je vse kosti v obrazu, pozneje so mu ob pomoči starih fotografij in 150 titanovih ploščic plastični kirurgi spet sestavili obraz. Vedno je trdil, da se nesreče ne spominja. Kar je ob hudih poškodbah glave, ki jih je dobil, povsem verjetno. A je kljub temu leta 2000 objavil knjigo z naslovom Zgodba telesnega stražarja: Diana, nesreča in edini preživeli, ki naj bi mu prinesla milijon funtov. Večino tega denarja je požrlo tožarjenje z nekdanjim delodajalcem, Dodijevim očetom Mohamedom Al-Fayedom. Rees-Jones, zdaj samo še Trevor Rees (Jones je bil priimek prve žene), se je umaknil iz javnosti in še vedno dela kot varnostnik. Leta 2016 je rekel, da se mu spomin začenja vračati.

Preiskave o nesreči – bilo jih je več – so bile temeljite in dolgotrajne. Zadnja se je končala enajst let po Dianini smrti, leta 2008. Vse pa so prišle do podobnega zaključka: nesreča v predoru je bila posledica prepletenih vzrokov. Voznik Henri Paul je bil pijan – vsebnost alkohola v njegovi krvi je bila trikrat nad zakonsko mejo – svoje pa so prispevali tudi paparaci, ki so se podili za drvečim mercedesom. Da bi jim ušel, je voznik pospeševal in izgubil nadzor nad vozilom. Nobena od preiskav ni našla dokazov, da je šlo za umor.

Priče so povedale, da paparaci, ki so na motorjih zasledovali mercedes in so bili med prvimi na prizorišču nesreče, niso storili nič, da bi pomagali potnikom v razbitem avtu. Vsi so le vneto fotografirali. Nobeden od mrhovinarjev, ki so zasledovali princeso, za svoja dejanja nikoli ni bil kaznovan. Ah, ne, čakajte – devet paparacev so v Franciji obtožili uboja, a so obtožbe leta 2002 umaknili. Trije so bili leta 2003 obsojeni zaradi vdora v zasebnost. Dosodili so jim globo enega evra.

Paparaci še vedno dirkajo za slavnimi, da bi prišli do posnetka, ki jim bo prinesel bogastvo. Iz Dianine nesreče se očitno nihče ni ničesar naučil.

Dodijev oče Mohamed Al-Fayed je še vedno trdno prepričan, da so Diano in Dodija ubili po ukazu princa Philipa, da bi preprečili, da se mati bodočega britanskega kralja poroči z muslimanom. Al-Fayed je naredil vse, da bi svoje slutnje dokazal, najemal je detektive, razpisal nagrado, financiral (nikoli prikazani) dokumentarec ... vse zaman. Slovito veleblagovnico Harrods, v kateri je dal postaviti kičasto fontano v spomin na Dodija in Diano, je leta 2010 – za milijardo in pol funtov – prodal Katarju, zdaj pa oseminosemdesetletni egiptovski bogataš večino časa preživi na svojem posestvu v Surreyju, na katerem je dal zgraditi mavzolej za svojega sina. Nekega dne bo tudi on pokopan zraven njega. Smrti prvorojenca ne more preboleti, pravijo, da po tristo dni na leto presedi ob njegovem grobu. Dodijevo londonsko stanovanje je ostalo natanko takšno, kakršno je zapustil, oče ne dovoli ničesar spremeniti. Mohamed Al-Fayed še ni izgubil upanja, da se bo še za časa njegovega življenja pojavil neizpodbiten dokaz, ki bo potrdil njegove trditve o umoru.

Več v Zarji št. 34, 22.8.2017