Bilo je kot v Hollywoodu: v slovesno okrašeno Festivalno dvorano se je v soboto malo pred drugo popoldne zgrnilo 150 slovesno oblečenih gostov iz kar šestnajstih držav. Elegantni so stopicali v Plečnikovo mojstrovino, nato pa je prikupna gospodična v dirndlu pripeljala Steffena in Damjana, da sta si večno ljubezen obljubila pred ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem in protestantskim duhovnikom Ervinom Korošcem iz Nove apostolske cerkve v Ljubljani. Dogodek ne bi bil toliko poseben, če mladoporočenca ne bi bila geja, ki sta si dolgo želela to, kar je »običajnim« ljudem čisto normalno: poroko ter vse dolžnosti in pravice, ki izhajajo iz tega. Posebej za Zarjo sta nam razkrila svoje srce in zaupala eno najlepših, pa tudi najbolj ganljivih ljubezenskih zgodb in svojo dolgo pot do (zakonske) sreče.

Čeprav trdimo, da smo razsvetljena družba, med nami (žal) vlada še preveč predsodkov in tabujev. Predvsem tistih, ki so drugačni od »običajnih« ljudi, pa ne glede na to, kdo si vzame pravico postavljati merila. Pot do Steffenove in Damjanove sreče je bila dolga, ovinkasta in zapletena. A kakor pravita: konec dober, vse dobro. Zdaj sta v devetih nebesih, ker jima je uspelo, kar se je še na začetku tega leta zdela znanstvena fantastika.

Tujina mu je dala samozavest. »Da sem gej, ni bila moja odločitev. To je v meni in nisem mogel zoper sebe. Zdi se mi tako naravno kot še pri 240 živalskih vrstah, pri katerih so odkrili homoseksualnost in jo bodo verjetno še pri kakšni. Ne razumem pa, zakaj se okoli tega še v 21. stoletju dviga toliko prahu. Preživel sem čisto običajno otroštvo in mladost, le s to razliko, da se je moj starejši brat rodil v Nemčiji, saj je mama Brigitte Nemka, jaz pa že v Sloveniji, ker sta se z očetom odločila korenine pognati v Sloveniji. Pozneje sta se sicer ločila, vendar temu nisem pripisoval večjega pomena, saj so bili ločeni tudi starši nekaterih mojih prijateljev. Ko sem (spolno) dozoreval in se spoznaval, sem odkrival, da sem drugačen od vrstnikov. Začele so se dolgotrajne travme in pogovori. Resnica je bila samo ena, ki je nisem hotel prikrivati ne sebi ne svojim bližjim. Dve leti smo se doma kregali in pregovarjali, kako in kaj, pri 18 letih, ko sem postal polnoleten, pa sem se odločil, da bom živel, kot si želim, in ne kot to od mene pričakujejo drugi,« razlaga Steffen, ki je od nekdaj sledil svojemu srcu.

reselil se je v München, kjer je bila gejevska skupnost bolj razvita. Vedel je, da bi se v Sloveniji, ki je bila takrat najbolj razviti in napredni del nekdanje skupne države, srečeval s številnimi predsodki. Štiri leta je živel v bavarski prestolnici. »To so bili naporni časi. Bil sem sam, delal sem, veliko sem se vozil v Ljubljano. Čeprav je bilo težko, sem se zavedal, da življenje ni nekaj groznega. Naučil sem se, da se mora človek zanesti nase in da je sam odgovoren za svojo srečo. Kljub vsem preizkušnjam mi nikoli ni bilo tako hudo, da bi obupal. Sčasoma so tudi doma sprejeli, da me privlačijo moški. Oče, ki je bil mornar in je veliko potoval po vsem svetu ter srečeval drugačnost, ni imel težav z mojo usmerjenostjo, nekaj več stisk je imela mama, saj si je za svojega sina želela le najboljše, to pa si je predstavljala v obliki 'klasične' družine in vnukov,« pripoveduje Steffen, ki sicer nikoli ni imel težav z ljubeznijo. »Nikoli je nisem iskal, vedno je prišla sama,« se smeji ta visoki in postavni 45-letni moški, ki ni iskal avantur za eno noč, kaj šele raznih drugih ekscesov, ki so tudi precej pripomogli k slabemu glasu in nestrpnosti do gejevske scene.

Ljubezen s spleta. Steffen, zaposlen na visokem položaju v mednarodnem računalniškem podjetju, je imel kar nekaj dolgoletnih zvez, ki so ga osrečevale in mu dajale občutek pripadnosti. Po razpadu zadnje je bil nekaj časa sam, a si je spet želel občutka ljubljenosti, bližine sorodne duše in družine, četudi teologi Rimskokatoliške cerkve menijo, da to zveza dveh moških ali dveh žensk ni. »V času, v katerem živimo, ko po cele dneve delamo, je v službi težko spoznati koga novega. Pa tudi zveze sodelavcev se lahko hitro zapletejo, kakšnih posebnih konjičkov, pri katerih bi se srečeval z drugimi ljudmi, pa nimam. Plesov, na katerih so se nekoč spoznavali in zaljubljali ljudje, tudi že dolgo ni več, zato sem si pri iskanju novega partnerja pomagal s spletom. Obstajajo tudi klubi, v katerih se srečujejo geji, vendar se tja pridejo ljudje zabavat in se mi to ne zdi najprimernejši kraj za spoznavanje partnerja,« je povedal.

Ko se je prijavil na splet, je natančno vedel, česa si želi: sorodno dušoe, ki bi ga sprejemala takšnega, kakršen je, ga podpirala in mu stala ob strani. Pred tremi leti avgusta na morju na Hvaru, kjer je bil s prijateljico, je opazil fotografijo postavnega mladeniča Damjana, ga »kliknil« in začela sta klepetati … »Bil sem ledik in frej, Damjan pa mi je bil všeč na prvi pogled. Nekaj dni sva si dopisovala, ko pa sem se vrnil z morja, sva se dobila na pivu in se srečala še v živo. Vse drugo je nato potekalo kot pri 'klasičnih' zmenkih – začela sva se družiti in spoznavati. Ko mi je Damjan, ki prihaja iz Kamnika in dela kot gostinec v znani odlični ljubljanski restavraciji, sicer pa topel in prijazen fant, ki še muhi ne bi storil žalega, zaupal svojo življenjsko zgodbo, sem bil ganjen. Hkrati sem v njej našel veliko skupnih točk, predvsem pa sem se zmogel postaviti v njegove čevlje in razumeti njegove stiske in dolgoletno nerazumevanje najbližjih,« pripoveduje Steffen.

Boleča drugačnost. Damjan o tem pripoveduje: »V najstniških letih mi je postalo jasno, da sem drugačen od drugih. Ko so se moji sošolci ozirali za puncami, so bili meni všeč fantje. Precejšen kratek stik sva imela s sošolko, ki mi je zaupala, da je že nekaj časa zaljubljena vame, jaz pa sem jo razočaral, ko sem se ji zahvalil in ji povedal, zakaj ji čustev ne morem vračati. Zame je bilo to olajšanje, zanjo pa taka čustvena obremenitev, da me še dolgo ni hotela pogledati. Šele čez leta sva to zgladila in sva (p)ostala dobra prijatelja. Pri osemnajstih sem prvič poskušal doma povedati mami, kaj se mi dogaja. Nikoli ne bom pozabil, da je v dnevni sobi gledala dnevnik in je dejala, da se mi bo posvetila po poročilih. Ravno so poročali o gejevski paradi, ona pa se je zgražala, kaj se gredo, da to ni normalno. Ko mi je želela prisluhniti, mi je srce padlo v hlače. Vedel sem, da ji ne morem povedati, saj ne bi naletel na odobravanje,« se spominja Damjan, ki tudi izvira iz ločene družine, a sta oče in mama še dolgo po tistem, ko sta se razšla, živela pod eno streho.

Damjan je na Bledu končal srednjo šolo in se zaposlil. Delal je kot mravljica, ni pa zbral poguma, da bi doma razkril svojo ljubezen do moških. Dve leti je imel partnerja, ki je hodil k njemu domov, vendar so vsi mislili, da je to njegov prijatelj, sošolec, s katerim se družita in osvajata punce. Njuna zveza je čez čas razpadla, Damjan pa je zapravil kopico denarja, ko si je dopisoval z različnimi fanti, saj si je želel novo zvezo. Vmes se je odselil od doma in malce zadihal, a ko se je zaradi izgube službe znašel v denarni stiski, se je spet moral vrniti domov in živeti prekletstvo skrivanja, ki mu je razjedalo dušo.

Ko sta si s Steffenom začela dopisovati, si niti pomisliti ni upal, da je končno naletel na sorodno dušo. Čakala ga je še kopica neprijetnosti, preden sta lahko zaživela svojo ljubezen. Steffen si ni želel skrivalnic, zato je Damjana vprašal, ali doma vedo za njegovo ljubezen do moških. »Kar nekaj časa sem poslušal Steffenove litanije, a je imel prav. Življenje s skrivalnicami je res peklensko. Zgrabil sem bika za roge in povedal mami, kakšno je stanje. Nikoli ne bom pozabil, kako je bilo: šel sem do mame, na terasi sva popoldne pila kavo, in planil na dan z besedami. Znašla se je v šoku: otrpnila je, nato pa se je začela spraševati, kaj je bilo narobe, morda kaj pri porodu, grizla se je, da je zamočila pri vzgoji, in iskala tisoč in en vzrok. Objel sem jo in jo potolažil, da ni ničesar naredila narobe. Ponosen sem, da je modra ženska in je hitro sprejela novosti v zvezi z mano, pa tudi to, da imam fanta. Kmalu je sledila verižna reakcija: povedal sem še bratu, svakinji, nečakom … Bilo je, kot da bi se usul plaz. Prihajam iz majhne vasi pri Kamniku in sosedje so mamo pogosto spraševali, kdaj bom imel punco, ženo, otroke, mama pa je kot iz topa samozavestno izstrelila, da imam fanta. Ponosen sem nanjo in na njeno širino,« je zadovoljen Damjan, ki se je hitro ujel s Steffenom.

Dolgočasna stara zakonca. »Zdi se mi, da v naših (zrelih) letih ni treba leta in leta hoditi na zmenke, biti v zvezi, preden bi ugotovil, ali si za skupaj ali ne. Glede tega se (starejši) odločamo veliko hitreje. Midva sva kmalu vedela, da nama je lepo drug z drugim, ko sva bila narazen, sva se pogrešala in si želela čim prej spet priti skupaj. Zato se je Damjan že kmalu preselil k meni. Z meseci in leti sva postala dolgočasna zakonca, ki živita umirjeno vaško življenje. Pred leti sem v Vodicah kupil hišo in se vanjo preselil. Pred osmimi leti se je k meni preselila še mama, iz Nemčije v Slovenijo pa je prišla celo babica, ki je nedavno praznovala 90. rojstni dan. Zelo nama je lepo, mene in Damjana so Vodičani lepo sprejeli. Sčasoma sva si ustvarila širok krog prijateljev, saj je Damjan zelo družaben človek,« se smeji Steffen, ki si je tako kot Damjan želel svojo zvezo potrditi tudi uradno. Registracije istospolnih zvez si nista želela, saj ne marata tovrstnega stigmatiziranja, temveč sta želela enake pravice kot hetero ljudje. »Ne boste verjeli, toda sva zelo staromodna,« se muzata. Od 24. februarja letos obstaja zakonska možnost poroke. »Že lani, ko sva bila z mojimi sodelavci na Palmi de Mallorci, so sodelavke po butikih gledale poročne obleke in naju cukale za rokav, kdaj se bova poročila. Dali so nama vedeti, da bi bil to lep korak najine zveze. Ker nisva pretirano romantična, sva se nekega dne, ko sva sedela pred računalnikom, kar zmenila, da se bova poročila. Ni bilo nič tistega, da gre nekdo na kolena in s solznimi očmi vpraša, ali bi se drugi poročil z njim, ali kakšne drugačne romantične snubitve. Spontano sva se dogovorila in se tega držala,« razlagata.

Ko sta o tem povedala drugim, se je začelo širiti kot ogenj. »Bila je prava eksplozija pozitivne energije in dobrih želja! Na tem svetu je nekaj kretenov, a večina so dobri in srčni ljudje, na kar prisegava tudi midva,« pravita v en glas. Ko je bilo enkrat dogovorjeno, da se bosta vzela, so se začele priprave na poroko. Steffen ima široko socialno mrežo, na gosto razpredeno po vsej Evropi in še čez lužo, zato se je seznam povabljencev daljšal in daljšal. Na koncu se je ustavil pri 150 ljudeh iz kar 16 držav. Pogled na seznam je kot zasedanje skupščine Združenih narodov: minuli konec tedna so v Ljubljano prihiteli svatje iz Amerike, Kanade, Bolgarije, Nemčije, Nizozemske, Hrvaške, Poljske, Švice, Španije … Festivalne dvorane se je domislil Damjan; zdela se mu je speča lepotica, ki očara s svojo bogato notranjostjo.

»Ker sem precej let preživel v Nemčiji, sem se odločil poročiti v bavarski narodni noši – usnjenih 'überhosah' in beli srajci, Damjan pa se je odločil za slovensko narodno nošo. Priči sta v bavarski noši – po vsem svetu znanih dirndlih. Nekaj posebnega pa je tudi matičar – za pomoč sta prosila ljubljanskega župana Zorana Jankovića. »Z veseljem je privolil, da pride. Ne glede na ves prah, ki se dviguje okoli njega, sem vesel, da je toliko naredil za Ljubljano, za našo gejevsko skupnost. Želela sva si tudi cerkveno poroko, zato sva duhovnika Ervina Korošca prosila, da bi vodil obred. Nad tem je bil pozitivno presenečen, Nova apostolska cerkev v Ljubljani pa zelo zadržana. Ker je to svetovna cerkev, jim tovrstna poroka predstavlja problem. Še vedno so konservativni in še niso zavzeli končnega stališča, vendar naju to ne moti,« pravita mladoporočenca, ki sta se dogovorila, da bo Damjan prevzel Steffenov priimek. Spremenil se je njun status, izrečena je bila obljuba »v dobrem in slabem«, župan in duhovnik sta jima v ganljivih govorih, ki so jih prevajali v tri jezike, na dušo položila temelje zvestobe, zakonske skupnosti in sobivanja, kaj drugega pa se v njunih življenjih ne bo spremenilo. Ko tole prebirate, sta zakonca Leskovar po poročni zabavi v Vodicah že na zasluženem oddihu na hrvaški obali. Seveda pa na vrsto pridejo tudi medeni tedni. Odpravila se bosta nekam v eksotične kraje, na potovanje, ki si ga bosta za vedno zapomnila. »Nam je bila poroka tako dolgo prepovedana, da je tudi zato to za naju toliko bolj ganljiva in pomembna prelomnica. Hvala vsem, da nas družba vidi drugače, misliva, da je naloga vseh, da spodbujamo strpnost in širino,« sta sklenila presrečna zakonca.