Mateja J. Potočnik

Prvi intervju sva imela septembra 2014, torej na začetku vaše humanitarne poti. Ste zdaj drugačen človek?
Sem. Predvsem sem bolj sam svoj. Še bolj, kot sem bil. Še bolj odločen, da bom svet spreminjal na bolje. Bistveno bolj brezkompromisen v boju s tepci – pri tem seveda mislim na politike, in to od prvega do zadnjega. Morda je med njimi kakšna svetla izjema. Spremenilo se je predvsem to, da imam zdaj bistveno več dela v svojem prostem času, kot sem ga imel pred dvema letoma.

Če sklepamo po vašem pisanju (v poznih večernih urah) na Facebooku, ki je vaš poligon za »caganje denarja«, kot pravite, se dokaj pogosto zdi, da ste na meji moči in boste odnehali. Slabi trenutki ali hude krize?
To, da človek kdaj obupa, je sestavni del življenja. Ko delaš z ljudmi, je težko. Ko delaš s posamezniki, ki so na robu preživetja in tako utrujeni, da težko normalno delujejo, in ki ti kdaj poberejo vso energijo, je res naporno. Si jo pa prizadevam vedno znova zbrati, se umiriti in razumsko oditi naprej. Pridejo trenutki, ko sem resnično utrujen. Vendar ne smem biti preutrujen. Če se zvečer preveč vznemirim, težko zaspim. 

Kako si odpočijete? Kaj vas napolni?
Kadar si to lahko privoščim, sem ves dan v pižami in nič ne delam. Prva stvar, ki mi vrne energijo, pa je kolesarjenje. Zato so za mojo stabilnost najbolj rizični zimski meseci, ko ne morem na kolo. Na kolesu si očistim misli. Po kolesarjenju ne le da se moram stuširati, ker je šla z znojem iz mene vsa svinjarija, ampak je hkrati izginila tudi svinjarija iz glave in srca. Seveda pa name blagodejno vplivata tudi moja sinova, ki kot da bi čutila, kdaj ju potrebujem. Kri ni voda.

Zavedate se, da gredo vaši čustveni izlivi na Facebooku včasih čez mejo in da ste svojevrstna »drama queen«.
Takrat me pokliče Jana Vidic (novinarka in vodja projekta Botrstvo na Valu 202, op. a.) in me okara, češ da sem že spet preveč napisal, da sem šel spet čez mejo. Seveda je res, da je takrat, ko začnem s svojim balkanskim primitivizmom, naslednji korak kriza v duhu »drama queen«, v smislu, jaz sem revež in svet se mi je posral na glavo ... Cvilim in jočem in se smilim samemu sebi. Če ne bi bilo tega, to ne bi bil jaz. A me hitro mine. Ker nimam časa za čustvene zlome in dolgotrajne notranje dialoge s samim seboj.

Vendar vi dejansko jočete pred ljudmi.
Res je. Jočem predvsem iz obupa. Jočem, kadar imam občutek, da nekomu ne bom mogel pomagati do te mere, da bi ga postavil na obe nogi. Pri reševanju ljudi v krizi mi ni dovolj, da jih postavim samo na eno nogo, saj takrat nisem zadovoljen s svojim delom. Hudo mi je, kadar stoji pred menoj nekdo, ki v vsem svojem življenju ni naredil nič slabega, je pa takšen revež, da ne moreš drugega, kot da se razjočeš. Kako je možno, da sistem s človekom tako grdo ravna, se sprašuješ. Takšne stvari me v resnici strašno prizadenejo. Prejšnji teden je bil to upokojenec, teden prej pa mamica z dveletnim otrokom.

Prvega decembra ste zapisali: »Prišel je mesec, ki mi povzroča največ bolečine.«
Res je. V tem mesecu je dobrota favoririzana večinoma zato, ker si želijo ljudje malce prečistiti svojo slabo vest. Potem znova na vse skupaj pozabijo. In nato pridejo najbolj »sušni« meseci – januar, februar in marec. V Uporniku vemo, da sta še težja meseca april in maj, ko pridejo poračuni za elektriko. Takrat smo finančno do konca izčrpani. Zdaj si poskušamo ustvariti nekakšno rezervo, da bi lahko pozneje pomagali, kajti če ne pomagamo, pride do izvršb in deložacij.

Ko pozno zvečer ali zgodaj zjutraj poskušate ljudi pripraviti do tega, da bi prispevali nekaj denarja, se včasih vprašam, koliko moči imate, kako se vam da. Ne greste spat, dokler nas ne opozorite, da tam nekdo ne bo spal, ker ima hude skrbi. Kako to vpliva na vaše vsakdanje življenje? Prva in zadnje misel dneva je namenjena drugim. Dajte mi zanje vsaj en evro!

Glejte, jaz sem se za to zavestno odločil. Od mene oziroma od Upornika je odvisno toliko in toliko ljudi. Če ljudem obljubim, da jim bom pomagal, moram to speljati do konca. Spanja je zelo malo. Spat grem okoli dveh zjutraj in vstajam ob šestih. V tem času mi uspe narediti, kar moram narediti za Upornika. Seveda poleg mojega osnovnega dela – profesorskega poklica. Se pa zgodi, da ob tem pozabim na družinsko življenje in prijatelje. A jaz samega sebe ne vidim kot preobremenjenega človeka. Nikakor ne. Tako pač je in zame ni druge možnosti. Če nekdo ves teden živi v upanju, da mu bom v četrtek pomagal, mu pač ne morem reči, da tega ne morem. Pa če crknem, moram to narediti, ker sem te gledal v oči in ti obljubil, da ti bom pomagal. Ne morem spati do desetih, če moram ob šestih preveriti, ali so se ljudje odzvali na moje prošnje. In preštevam. In si prizadevam za to, da imajo ljudje vpogled v svoj denar. Ker se zavedam, kako zelo pomembna je tudi odgovornost do ljudi, ki darujejo. V vsakem trenutku jih moram obveščati o tem, kam je šel njihov denar, da smo ga torej dejansko porabili za tisto, o čemer sem pisal. Še vedno sem prepričan, da več dobivam kot dajem.

Zdi se mi, da si včasih želite ven iz vsega tega, kdaj drugič pa, da tega preprosto ne morete storiti.
Človek pač gre iz ene odvisnosti v drugo. Tega ne skrivam.

Že leta 2014 ste mi zaupali, da ste bili deset let odvisnik, trpeli ste za motnjami hranjenja. Povedali ste mi, da sta bili anoreksija in bulimija vaši »prijateljici« in da ste se pozdravili šele po dolgi strokovni obravnavi. Takrat ste mi dejali, da niste bog, ste samo človek, ki ve, kako je, če se ti sesuje svet. Zdaj ste pripravljeni spregovoriti tudi o teh stvareh. Zakaj?
Ker hočem, da ljudje vedo, da moram tudi jaz zdraviti nekakšne svoje travme in komplekse. Da sem imel v nekem obdobju življenja tudi jaz občutek, da sem človek brez hrbtenice, ničvreden, da ne znam urejati svojega življenja, slab človek, ki ničesar ne zna in ničesar ne zmore ... Upornik mi daje samozavest.

Zdi se, da to svojo težko življenjsko zgodbo ljudem podarjate zato, da bi ti dobili pogum za odpravljanje svojih problemov. Vse skupaj bi namreč lahko zamolčali.
Pa nočem, ker me ljudje prevečkrat postavljajo v položaj »vsemogočnega« superčloveka, idealnega moškega, brezmadežnega ... In jaz si tega ne želim. Hočem, da ljudje vedo, da sem povsem normalen človek, ki ima prav tako cel kup težav, človek, ki se je pogosto spopadal z življenjem in ki mu ni bilo vedno postlano z rožicami. Hočem, da vidijo, da sem se moral pred dvanajstimi leti tudi sam postaviti na noge z veliko pomoči drugih ljudi. Predvsem svoje zdravnice Karin Sernec, ki je ne vidim zgolj kot zdravnico, ampak kot solidarnega človeka. Če želim svet prepričati, da je solidarnost izredno pomembna, moram hkrati povedati, da sem bil tudi sam deležen solidarnosti, s pomočjo katere sem se takrat postavil na noge. S celotno ekipo strokovnjakov, seveda. Zakaj bi to skrival? Sem samo človek. In ne nazadnje imamo vsi pravico kdaj zdrsniti. Ne želim si, da bi bil v očeh ljudi nekakšen guru ali kaj podobnega. Ko sem dobil naziv osebnost leta zaradi dela, ki bi se ga morali sramovati, ker ga v tej družbi sploh ne bi smelo biti, me je klicala kolegica, ki je nekdaj na naši šoli prva prirejala humanitarne koncerte, in mi rekla: »Boris, prosim, naj te to ne spremeni v slabega človeka.« In to se me je tako dotaknilo, da sem se odločil povedati svojo življenjsko zgodbo. S to zgodbo želim povedati, da sem samo človek.

Ste pa posebnež. Ljudje vas imajo ali zelo radi ali vas ne marajo. Kako to doživljate?
Lagal bi, če bi rekel, da me ne prizadene, če me nekdo brez argumentov pljuva. Ker se sprašujem, s kakšno pravico to počne. Pridi, pogovori se z menoj in se potem odloči. Imaš pravico do svojega mnenja, a moraš imeti zanj tehtne argumente. Kadar kdo kar tako govori, da sem prevarant, lopov ..., me seveda prizadene.

Opišite mi, prosim, svoj značaj. Dobre in slabe lastnosti.
Slabe lastnosti: vzkipljiv, čustva delajo pri meni hitreje kot racionalnost, jezik je pri meni hitrejši od pameti in kdaj pozabim na svoje najbližje. Dobra lastnost: sem odkrit človek in pošten. In kar si štejem v čast: (nič več) se ne bojim porazov.

Kje ste dobili to moč, ki je pred desetimi leti niste imeli?
Pri dr. Karin Sernec. (smeh)

Predvidevam, da vaše humanitarno delo odmeva tudi med vašimi dijaki. Posredno se učijo biti boljši do ljudi, ki potrebujejo pomoč.

Moji dijaki že zdaj kažejo, da vedo, kako pomembno je biti človek v pravem pomenu te besede. Z dijaki imam dober odnos, ker sem vedno tak, kot sem. Z njimi sem vedno odkrit. Če kaj naredim narobe, se jim opravičim. Javno pred vsemi. Vedno poudarjam, da bi bilo nedopustno, da bi izrabil svojo vlogo učitelja. Kar naprej ponavljam, da lahko uničiš materialna sredstva, ker se dajo nadomestiti, popraviti ..., ko enkrat zlomiš človeško dušo, pa je v življenju nikoli več ne moreš sestaviti. In da je bolečina zavedanja, da si nekoga zelo prizadel ali ga celo diskriminiral, ogromna, tako da človek s tem ne more živeti. Če je človek. Vse to jim najraje razlagam skozi zgodovino, ker je to moje področje poučevanja. Pokažem jim, kakšne so posledice, ko pozabiš, da moraš biti človek. Upornik ima veliko podporo pri mojih dijakih, tudi tistih, ki so odrasli in se raztepli po vsem svetu. Zaradi tega sem presrečen. Saj sem že četrt stoletja profesor.

Ali lahko vsaj za trenutek pomislite, da je to, kar počnete, zelo pomembno?
To je strašansko velik privilegij, ki mi ga je podarilo življenje. Hvaležen sem, da sem lahko učitelj, da sem srečen v svojem poklicu, in v čast mi je, da lahko deloma vplivam na življenje mladih generacij. Tudi humanitarno delo je privilegij.

Oboje skupaj zahteva več kot enega človeka.
Še vedno manj, kot če bi bil grebator ali prevarant, če bi zlorabljal ljudi in lagal. Lažnivec mora vedno paziti, kaj bo rekel, jaz pa lahko govorim, ne da bi preveč razmišljal, tudi takrat, ko me prevzamejo čustva. Lahko se postavnim pred vsakogar in lahko me vprašate vse, kar želite. Meni ni problem vrteti gobca, ker vedno povem točno to, kar mislim in za čemer stojim.

Zase nikoli nič ne prosite?
Ne, če bi prosil, bi se pogreznil v zemljo. Kajti jaz imam ta privilegij, da imam dobro službo in varno okolje svoje družine, imam sredstva za življenje in sem sposoben živeti in skrbeti zase ter za svojo družino. Meni so razmere naklonjene. Ni mi treba tarnati. Številni ljudje te možnosti nimajo. In kadar prosim zanje, nimam prav nobenih zadržkov.

Zaradi lastne izkušnje lažje razumete ljudi v težavah?
Da, ni jim treba na dolgo in široko pojasnjevati, kaj čutijo. Ker si v trenutku v njihovih čevljih.

Mnogi vedo, da niste nekakšna nežna mati Tereza. Da znate biti do ljudi, ki pridejo po pomoč, po svoje zelo strogi in zahtevni. Da jih kdaj celo naderete.
Huuu, pa še kako! Znam biti zelo oster. Ko jih vprašam, kaj so v zadnjem času sami naredili za to, da bi spremenili svojo situacijo, me včasih čudno gledajo. Hočem jih zbuditi. V redu, poplačali bomo vaš dolg, kaj pa boste potem, ko bo plačano, storili vi? Če nimajo nobenega odgovora, jih pošljem domov za en teden, da razmislijo in nato nekaj predlagajo. Včasih znajo biti zelo jezni name. A dejstvo je, da ne moremo samo tarnati. S tem, ko smo plačali položnice, nismo ničesar dosegli, ker bodo te prišle tudi naslednji mesec. To pomeni, da moramo vsi od sebe dati največ, kar se da, sicer je vse zgolj nekakšno šlepanje. Pogosto mi rečejo, da jih ne razumem, da sem nesramen, da se v javnosti kažem boljšega, kot v resnici sem. Najhuje je z lažmi. Tudi če gre za manjšo laž in tudi če imajo za seboj sedem nepreskrbljenih otrok. Ena laž je zame dovolj, da takšnemu človeku obrnem hrbet.

Kako na vas deluje vsa ta bolečina, ki jo ljudje izlivajo pred vas?
Rad bi poudaril, da imam srečo z Upornikom. Imam izvrstno ekipo ljudi, s katerimi delam. Nina, Peter in Grega so fantastični. Izjemno veliko naredijo, ne le kar zadeva tehnično izvedbo dela, ampak so tudi meni v dragoceno čustveno pomoč. Zame so vsi trije močna čustvena opora, in to je neprecenljivo. Upornik je predvsem dober tim.

Do kdaj boste to počeli, Boris?

Dokler bo treba. Ni poti nazaj. In je še nekaj časa ne bo. Sveta ne bom spremenil, bom pa ohranil svoj ponos. In ne bom dovolil tepcem, da bi prepevali alelujo, ker so poteptali Borisa Krabonjo.