Šimen Zupančič

Njeno ime ne potrebuje priimka, vsi vemo, da gre za prvo Aniko v državi. Primorsko pevko je včasih poznala vsa Jugoslavija, saj je bila redna gostja na pevskih festivalih, enkrat je odpela celo najlepšo pesem nekdanje skupne domovine. Hitro je začela, a se po 27 letih še ni izpela. Ljubezen do glasbe pač traja in traja. Glasna, živahna, nasmejana, z domačimi mandarinami v torbi in s komaj 16-mesečno hčerkico v vozičku nam je na sprehodu ob morju natrosila nekaj novosti iz svojega glasbenega ustvarjanja in za ščepec občutkov, kako je biti mama.

Pred dvema letoma ste praznovali 25 let glasbene poti. Kako ste proslavljali?

Praznovala sem 25. obletnico prve plošče, ki sem jo posnela leta 1989. Peti sem namreč začela že pri devetih letih in pri 12 izdala ploščo, ta se je takrat prodajala po vsej Jugoslaviji, saj sem tisto leto zmagala na festivalu Najlepše pesmi Jugoslavije. Takrat so bile še LP-plošče – saj veste, tiste ta velike. Če si imel samo kaseto, ni bilo tako noro, če si imel ploščo, si bil pa hud! Za 25 let smo torej pripravili velik koncert ob morju v Piranu, in sicer tam, kjer oder še nikoli ni bil postavljen. To mi je posebej dovolila občina Piran.
Seveda, ko pa ste Piranu posvetili tako lepo pesem (Lahko noč, Piran), zdaj že himno kraja.  
Res se dobro razumemo, saj svojo občino tudi zelo dobro zastopam. Jaz in Slavko Ivančič. Sicer sem pa rojena Portorožanka, tudi odraščala sem tam. Predvsem pa se imam za Slovenko.

Bi na svoji glasbeni poti kaj spremenili?
Že velikokrat so me vprašali to in sem o odgovoru razmišljala po intervjujih. Tokrat imam pravi odgovor: ne, nič ne bi spreminjala. Moja dobra lastnost je, da spominov ne obujam preveč. Ugotovila sem, da je to zelo dobra stvar v življenju. Tako ne slonim na slabih kot ne poveličujem tistih lepih ali da bi sedela na lovorikah. Nobenemu dogodku v preteklosti ne dajem prevelike pozornosti, temveč spremljam danes in strmim v jutri.
Nad čim ste še vedno iskreno navdušeni?
Nad vsem. Tako navdušena, da si dostikrat rečem: ko bi se le čas ustavil. To izrečem velikokrat, sploh zadnja leta. Ni pa bilo vedno z rožicami postlano. Ampak vedno se izkaže, da ko prebrodiš težke trenutke, pride tisto lepo nazaj in je še bolj krasno – v noro dobri obliki. In življenje gre tako: gor in dol.

več v Zarji, št. 26, 15. 12. 2015