Mateja J. Potočnik

Knjiga, ki jo je po pripovedovanju naše velike humanitarke Anite Ogulin v zadnjih mesecih njenega življenja napisal Janin novinar Vasja Jager. Knjiga, ki jo je treba prebrati. Ker se vas bo dotaknila, ker vas bo spremenila. V nekaj zaporednih številkah bomo objavljali odlomke iz nje. Ker nismo vedeli. Ker ne smemo pozabiti.

V mojem življenju so bili trenutki, ko sem mislila, da ne bo šlo; ko sem bila na tem, da se zlomim. So stvari, na katere se ne moreš pripraviti. Ko sem bila kot najstnica prvič noseča, sem se vprašala, kako bom, kje bom, s kom bom. Tedaj sem dejansko imela občutek, da je nemara bolje za otroka in za ves svet, če ga kar takoj zapustiva. Tako daleč sem bila; tako težko je bilo dotlej moje življenje in tako globok je bil prepad, iz katerega sem morala splezati – in sem, z vsemi štirimi, z nohti in zobmi sem se vlekla ven in privlekla na svetlobo. Pa zato potem nikoli nisem hrepenela po tem, da bi bila komurkoli vzor, in ne zdi se mi, da sem naredila kaj posebnega. Še manj sem bila sama sebi referenca, kot je to dandanes tako pogosto. Pač pa se mi zdi, da bi tako moral delati in živeti vsak od nas – človečno in sočutno. Ljubi, kot želiš, da bi drugi ljubili tebe.

Rodila sem se na vasi in očitno bom na tej vasi tudi umrla. Imeli smo kmetijo, ni bila velika. Na njej smo živeli samo mi: starša in midva z bratom, babice in dedka ni bilo več. Dela pa preveč celo za običajno kmečko družino – kaj šele za dva slepca in dva otročaja! Mama je bila hudo slabovidna, imela je neko gensko napako, oče pa ni videl čisto nič. Komaj sva se s Slavkom prav izvila iz plenic in postavila na noge, že sva morala pomagati pri vsakdanjih opravilih in skrbeti za starša. Pri osmih, devetih letih sem že morala biti mati svoji mami in očetu. In to najboljša mati, kar jih je – nikoli ni bilo zadosti. Jaz pa nisem še niti izgubila vseh mlečnih zob in vere v pravljice.

Moja mama je imela čudovite sinjemodre oči. Še zdaj jih vidim, čeprav so jih zakrivala debela stekla očal. Tudi njen obraz je bil lep, nežen. Tako zelo sem si kot deklica želela, da bi lahko pobožala, poljubila ta njen sveti obraz. In ona bi me v zahvalo stisnila v naročje, me obdala z mehkobo svoje kože, pomirila s svojim toplim dihom, ko bi mi na uho šepnila, da me ima rada. Saj veste, reci le besedo in ozdravljena bo moja duša, prosijo kristjani.

Jaz sem prosila zaman. Nikoli me ni vzela v naročje, me pogladila po laseh, mi zapela pesmi, pregnala moje more. Sleherni dan – sleherni dan! – svojega otroštva sem hrepenela po objemih, ki jih je tako rada delila. Pa ne meni, temveč otrokom, ki so prihajali v našo hišo po pomoč; njih je božala, jih poljubljala na cvetoča lica, jih stiskala v naročje. Mene pa ne – razen tedaj, v tistem prividu, ko sem se skoraj utopila v Savi.

Slovenija

Pretresljiva (avto)biografija humanitarke Anite Ogulin

Tisto besedo – oziroma tri – sem od matere dočakala, ko je bila že pri koncu življenja. Ko je bila že povsem nebogljena in skoraj nepokretna. Dvajset let sem ob vsem delu in družinskih obveznostih skrbela zanjo, pa mi ni rekla hvala.

In sem se nekega dne ojunačila in jo vprašala čisto tako, kot ženska žensko: »Povej mi, mamica – do konca sem ji rekla tako – zakaj si bila do mene tako groba, zakaj mi nisi zmogla biti dobra mama?«

In mi je po resnici povedala. Da je bila vse življenje jezna, ker je dobila hčer, ker je vedela, da bom tudi jaz v tem svinjskem, nepoštenem svetu morala tako trpeti, kot je ona. Rekla mi je, da si nikoli ni predstavljala, da bi lahko katerakoli ženska živela dobro, svobodno življenje.

Mama je bila skoraj slepa od rojstva. Po poklicu je bila zdravstvena delavka, ki se je ob tem ukvarjala še s socialnim varstvom in na terenu pomagala vaškim revežem. Bila je stroga, terjala je red, disciplino, urejenost in lepo obnašanje. Vedno in povsod. Ni ji bilo lahko. Sama je skrbela, da je družina funkcionirala, hodila je v službo, skrbela za kmetijo, nebogljenega in izgubljenega moža, otroka … Pri tem pa si je nalagala še križe drugih.

Mislim, da sem po njej podedovala željo, da bi odrešila ves svet.

Oče je oči izgubil v vojni. Pa ne samo oči – tista po nesreči sprožena partizanska mina mu je, nesrečniku, razcefrala tudi dušo … Ni bil dober do mene, to je najmanj, kar lahko rečem o njem. In je obenem največ. Do brata je bil še slabši, če je to mogoče. Fizično naju je maltretiral, spravljal se je na naju in naju pretepal s pasom za vsako malenkost, za vsak ugovor, za vsak nehoten spodrsljaj, za vsak izraz svobodne volje in hrepenenja po življenju, drugačnem življenju. Svoje frustracije zaradi nemoči je stresal nad nama; odveč je reči, da naju tudi on ni nikoli objel. Kadar se me je dotaknil, bi bilo bolje, da bi me namesto tega žgali z ognjem.

Od njega sem prejela fanatično odločenost, da noben otrok ne sme doživeti, kar sem doživljala sama. (se nadaljuje)

Tako zelo vas imam rada, Anita Ogulin in Vasja Jager, predgovor Karmen Ogulin. Mladinska knjiga, 2025.

Knjiga je na voljo v knjigarnah Mladinske knjige, v spletni trgovini www.emka.si ali na brezplačni telefonski številki 080 12 05.

revija Jana