Mateja J. Potočnik

Prvič sem prenove pohištva Vide Lesar opazila na Facebooku. Res krasno pohištvo, ob katerem kar ne moreš verjeti, da bi ga kdo odpeljal na odpad, mojstrske roke tako spretno obnovijo, da bi si zaslužilo mesto v salonu. Vidine besede, da to pa res ni čisto nič takega in da se dela lahko loti vsakdo, ampak res vsakdo, so me vznemirile, morala sem izvedeti vse podrobnosti, kako se takšnega podviga lahko loti slehernik. In ja, ko sem odhajala od nje, sem mrzlično premišljevala, ali še imam kaj starega pohištva, na katerem bom lahko preizkusila njene napotke. Hiša z Brež pri Ribnici je kot iz pravljice, česarkoli se dotakneš, začutiš, da ima dušo. Hvala bogu, da še živijo ljudje, ki črpajo iz preteklosti.

Mateja J. Potočnik

Kraljica vsakega gospodinjstva je kuhinja. In tale sogovorničina, skoraj abrahamovka, iz leta 1978, je Marlesova Dalija, ki je verjetno krasila veliko slovenskih domov. Vida še pomni, kako težko sta si jo kupila z možem, koliko odrekanja je bilo. A želela si jo je iz vsega srca in na njen račun je tudi kaj moralo počakati. Toda vsake stvari se počasi naveličaš in si želiš kaj novega. Tistega prelomnega leta, 2019., je Vida možu Stanetu oznanila, da se bo lotila njene prenove. Ni bil prav zadovoljen z njenim podvigom, gubal je čelo in ji zagrozil, da bo novo kuhinjo kupila kar sama, če to uniči. A umetniška duša, po izobrazbi krojačica, ki je vse življenje šivala sebi in petim otrokom, je stopila čez prag trgovine Kolorina in tam dobila prve barve in napotke ter se pogumno lotila dela. Kar je prihajalo izpod spretnih rok, je kmalu omehčalo moža, ki je zdaj njen trdni podpornik. K dvojici sodi še zet Jan, velik občudovalec taščinih ustvarjalnih rok in neutruden pomagač.

Mateja J. Potočnik

Všeč mi je rahlo starano

»Kadar se lotim dela, si res želim, da je dobro opravljeno. Ne prenesem polovičarstva,« razlaga svoj pristop Vida. Tako je bilo tudi pri kuhinji. Ker ne mara, da bi bili tečaji pobarvani z barvo, je vsako ličnico odvila in odnesla v svojo ustvarjalnico oziroma šivalnico. »To je svaštarnica,« se smeje. Pred začetkom je bilo treba vse površine premazati z alkoholom, pri kuhinji pa Vida ni uporabila »prajmerja« oziroma temeljnega premaza, temveč jo je pobarvala s pastelno kredno barvo vintage paint, odtenek moss green. Za končni nanos je mogoče izbrati lak ali vosek, naša sogovornica vedno izbere vosek, je pa treba na rezultat počakati približno tri tedne, da dobi končno trdnost in videz. »Ko sem kuhinjo pobarvala, sem z gobico odstranila malo barve, da sem dobila staran videz,« pojasni. Tako je kuhinja tudi bolje zaživela z njenimi najdbami z bolšjakov. Del obnovljene kuhinje se je preselil kar v spodnje prostore, kjer včasih priredi kakšno zabavo, mesto v kuhinji pa je pridobila stara kredenca. »Take je včasih izdelovala Sora Poljčane in res sodijo samo v kakšno gorsko kočo. Zagledala sem jo na Marketplaceu in takoj sem videla, da bo stala v kuhinji. Ponjo sem šla na Pragersko,« pravi. Na predale je nalepila še upogljiv les za okrasitev pohištva (komercialno ime je WoodUBend), ki ga je nato prebarvala s kredno barvo vintage paint, odtenek olive green, in malo pobrisala, da je dobil njej ljubi starani videz.

Mateja J. Potočnik

Obnova pa še ni bila končana. Ko je z možem šla kupit stiskalnico, je zagledala še eno kredenco. Spodnji del je bil popolnoma trhel, tako da zanj ni bilo več pomoči, z zgornjim pa se je ukvarjala več kot dva tedna. Ko je to videl sestrin mož, po poklicu mizar, so bile njegove besede: »To je čudež.« Več kot sto let star kos kredence se zdaj šopiri v Vidini kuhinji, okrašen s prijateljičino čipko. »Nikoli si ne bom kupila nove kuhinje,« se smeji sogovornica, ko vsa zadovoljna žanje občudovanje, kaj nastaja izpod njenih rok.

Nadaljevanje prispevka si preberite v novi izdaji revije Pomagaj si sam.

revija Jana

V reviji vas čaka tudi:

Kulinarika

Samo Kreft razkriva, kako poceni in zdravo jesti