Pridna, delavna, vztrajna sedemnajstletnica pleše že trinajst let. Pri devetih se ji je v pionirski skupinski kategoriji okoli vratu prvič zalesketala zlata medalja s svetovnega prvenstva in odtlej si jih je v različnih kategorijah priplesala osem.

Zadnja je lanska, s svetovnega prvenstva v nemški  Riesi, za šov solo ples med članicami. Z nagradami so jo posledično počastili tudi doma: je solistka leta 2010 v modernih tekmovalnih plesih in dobitnica male statue Olimpijskega komiteja Slovenije in Športne zveze Slovenija za dosežke v letu 2010 na področju plesa. Dijakinja tretjega letnika Gimnazije Bežigrad, ki trenira tudi dvanajst ur na teden, je rojena za ples.
Zlata medalja na svetovnem prvenstvu za šov solo ples med članicami ni mačji kašelj, konkurenca je bila izjemno velika. Si jo pričakovala?
Ne, upala pa sem (nasmeh), kajti zadnja tri leta sem bila vedno na stopničkah. Želela sem si, da bi končno prišla do najvišjega mesta, in bila zelo vesela, ko mi je uspelo – ja, skočila sem do stropa (smeh). Točka je bila kar tvegana, v smislu, da s trenerjem in koreografom Mitjo Popovskim nisva vedela, ali se bo »prijela« ali ne. Toda slišala sem kup pohval, pa ne le od Slovencev, čestitali so mi tuji plesalci – to je bil najboljši občutek! Ključno je seveda tudi, da ljudje razumejo ples.
Plesati si začela pri petih letih, zdaj jih imaš sedemnajst in pol. So ples izbrali starši?
Bila sem živahen otrok z ogromno energije, ki jo je bilo treba sprostiti. Staršema se je zdelo, da ples ni nevaren šport, a dovolj zahteven, da se sprosti odvečna energija. Zelo rada sem hodila na treninge, ker sem imela rada učitelja, v prvem razredu osnovne šole pa je z več obveznostmi prišla manjša kriza, a sta starša vztrajala, da moram hoditi. No, ko je ples prinesel tudi tekmovanje, je bilo veselje večje. Tako je še vedno (smeh), zdaj me sprašujeta, ali se ne bi raje malo več učila, pa jima pravim, da moram na trening.
Misliš, da si rojena za ples, ali pa si morala trdo in vztrajno delati? 
Če pogledam, kako hitro se naučim nove tehnike, si mislim, da sem rojena za ples (nasmeh). Ne vadim in ne plešem baleta, pa mi je vseeno uspelo zmagati na svetovnem prvenstvu v šov danceu, kjer je balet precej pomemben del. Hm, ne le da plešem, v sebi imam tudi precej smisla za igro: to dostikrat pohvalijo, pa energijo, ki jo oddajam, kadar stopim na oder. Pred nastopom sicer imam tremo: moram biti malo živčna, da me ne skrbi; tremo obrnem v pozitivno smer, prepričana sem, da bom dobro plesala, predstavljam si sebe in točko na odru. Glede na to, da plešem jazz, step, hip hop in po novem tudi ples v petkah, moram biti pozitivna.
V trinajstih letih plesa se je nabralo ogromno priznanj – kaj ti pomenijo in ali te ljudje prepoznajo?
Tekmovalni plesalci me, na cesti pa ne (nasmeh). Med plesalci sta bolj znana in medijsko izpostavljena le Anže Škrube in Nika Kljun: mediji žal plesa ne spremljajo dobro. Medalje so mi nekoč, ko sem bila mlajša, pomenile največ. A potem sem se začela razvijati in odkrivati še druge plati, to, da ti že sam trening da zadovoljstvo in je medalja le potrditev prave smeri, da napredujem. Uspehi seveda tudi vzpodbujajo, da se še bolj potrudim, da bo prihodnje leto še boljše. Na srečo nimam resnih poškodb in se jih ne bojim, kajti če bi se jih, bi zagotovo prišle (nasmeh).

 

Več v Jani št. 17

 

Tekst: MIŠA ČERMAK, foto: ŠIMEN ZUPANČIČ