Marko Vavpotič / M24

Veliko upov je bilo položenih v knjigo Tokrat bo drugače, ki jo je oblikovalka interierjev Saša Kveder izdala pred dvema letoma in pripoveduje o tem, kako mati doživlja sinovo bolezen,  odvisnost od drog. Kako se bori, kako si pomaga, da po padcih, grdih sanjah vedno znova vstane. Po dveh letih, ko je njena osebna izpoved postala javna, je morala ponovno čez peklenski krog. Do zdaj najtežji. Ji je žal, da se je izpostavila? Srečali sva se dvakrat. Obakrat je deževalo, a se je potem zjasnilo. Ob vsej bridkosti je ohranila smisel za humor in veliko mero optimizma. Njen moto je bil in ostaja: »Ne, ne predam se.« Skuša živeti za danes in jutri. Najbolj od vsega pa si želi naglas zavpiti in še napisati: »Tokrat JE drugače!«

Smisel za humor je še ohranila. Kadar jo kdo vpraša, kako si, Saša ustreli, ne da bi se kaj posebej poglabljala: »Dobro, sonček je, pa novo torbico imam, make up in frizuro, ves dekor baročne fasade.« Če jih zanima še naprej, pove na pamet, ne da bi razmišljala, še: »No, pa tudi pri projektih interierja delam, pa še novim izzivom sem se predala, relativno sem zdrava. Ni slabo. Kaj bi več?« Pa je res tako – po neprespani noči, grdih sanjah in oblačnem jutru, ko razmišlja o sinu, njegovi nejasni prihodnosti? Po obiskih sina v zaporu, s katerih se vrača potrta in sključena? Po težkih telefonskih pogovorih s sinom in tudi materami, ki so v podobni stiski? Po praznini, ki zeva v domu, odkar sin ne prihaja več domov? Vse to je potisnila nekam globoko v predal in ga zaklenila. Tistega dne, ko sva se srečali, se je odločila, da ga bo vseeno odklenila in pogledala vanj.

Mateja Jordovic Potocnik

Začarani krog se je ponovil

Povedala je, da se je goreče upanje prelilo v peklenski začarani krog, ki se je ponovil v še hujši obliki. Pove, da se je prav ob izidu knjige pred dvema letoma sin vrnil iz zapora. Bil je to čas upanja, novih začetkov, a tudi takrat ni zmogel. Čeprav nerada, se spominja tistega sončnega poletnega junijskega dne. Bilo je tri mesece po izidu njene knjige Tokrat bo drugače. Ta sončni dan je spet omračil njeno življenje. Omeni glasbeni paviljon v parku Zvezda, ki ob glasbenikih pogosto gosti tudi fante in dekleta z roba. Kot se lepo izrazi Saša, »tiste, katerih glasba izzveni in se sprevrže v pogovore o drogi: kaj, kje, kam in po čem«. Prav v tem paviljonu ga je spet zagledala, si pomela oči, ali prav vidi, saj naj bi bil na zdravljenju, k čemur sta ga z možem tri mesece spodbujala in pripravljala v domačem okolju. »Kolena so se mi zašibila, umaknila sem se v bližnjo knjigarno in tam zaposlena gospa mi je sočutno ponudila roko in kozarec vode«. Zakaj jo je ponovno tako pretreslo?

Opazovala je sina skozi okno knjigarne. Upanje se je v sekundi sesulo v prah. Ne samo pogled nanj, ampak tudi dejstvo, da je bil v zdravstveni ustanovi, kjer Sašo že dolga leta vsi poznajo in je niso obvestili ob sinovem odhodu. Počutila se je ponižano. »Nisem ne človek ne mati, le birokratsko dejstvo. Nedotakljivost polnoletnih oseb in popolna brezčutnost do staršev gresta z roko v roki: fant je polnoleten, za mater nam ni mar!« Sin se odtlej ni več želel vrniti domov. Pogoltnila ga je cesta. Sledili so predoziranja, urgenca, bolnišnica, nazadnje v neskončnem obupu kraje, in te so ga privedle v zapor. Na neki način na varno. Pred drogo in samim seboj.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 24, 17. junij 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana