S svojima prvima dvema knjigama Japajade in predvsem z Depro je naša kolegica Renata Ažman odstrla vrata v (svoj) svet manične depresije ter s svojim terapevtskim pisanjem pomagala sebi in mnogim, ki so se znašli v podobni hudi stiski. Potem ko je svojo duševno motnjo udomačila, kot pravi, smo na pragu novega presenečenja. V svojo tretjo knjigo Itaq je iskreno in odkrito vtkala koščke svojega srca in spregovorila o ljubezni. Ljubezni do žensk, ki si je dolgo ni upala priznati niti sami sebi. »To ni moja svobodna izbira,« pravi. »Takšna sem.« In takšno se je končno sprejela. Nekdaj je mislila, da je njena ljubezen umazana, a zdaj ve, da je vsaka iskrena ljubezen čista. »Ni pomembno, koga ali kaj ljubiš, pomembnejše je, da si dober in sočuten človek, ali se vsaj trudiš biti!« pravi in si želi, da bi ljudje to čim prej spoznali; tudi z njeno knjigo, ki bo izšla 11. maja pri založbi Miš.

Kakšno povezavo ima besedica itaq s tvojo zgodbo?

Besedico itaq sem prvič videla na internetu, kjer je nekdo nekomu kot odgovor na nedvoumno vprašanje rekel itaq, kar se mi je zdelo več kot ja. In želela bi si doživeti, da bi ljudje na vprašanja, kot so: a si ti gej, Rom, duševni bolnik in podobno, lahko odgovorili z itaq. Da to ne bi bilo nič nenavadnega. Borim se proti zatiranju marginalnih skupin oziroma želim si, da bi ljudje v resnici sprejeli drug drugega ne glede na to, kakšni smo. Prvi pogoj za to pa je, da prej sprejmemo sami sebe takšne, kakršni smo. Ko sem bila v depresiji, so mi govorili: »Rada se imej!« Ampak tega nisem razumela, ker nisem imela tega izkustva. Meni je bilo zelo težko imeti samo sebe rada, ker nosim v sebi tri stigme: duševno bolezen, istospolno nagnjenje in zlorabe iz otroštva. 

Prvo stigmo, torej duševno bolezen, si opisala v prvih dveh knjigah. Si svojo manično depresijo zdaj že udomačila?
Ja, bolezen sem skozi knjigi Japajade in Depra udomačila. Z njo sem se sprijaznila in začela živeti, kot da je to normalno. Tretja knjiga prav tako sodi v okvir moje terapije s pisanjem in danes tudi kot učiteljica terapevtskega pisanja dajem zgled, kako lahko objava tvoje zgodbe pomaga tebi in drugim. Uspešne delavnice terapevtskega pisanja imam tudi v Birminghamu v Angliji, kjer sem postala častna sodelavka Univerze v Birminghamu. Depre se mnogi spomnijo še zdaj, po štirih letih. Ravno zadnjič me je v trgovini prodajalka prepoznala po imenu na kartici in se mi zahvalila. Rekla je, da ji je knjiga pomagala v najtežjih trenutkih njene depresije. Itaq sem začela pisati, ko sem dokončevala Depro, in je v bistvu potopis nekega zanimivega časa. 

Z vsako knjigo se zdi, da si odvrgla s sebe nekaj nepotrebne prtljage, ki jo vsi nosimo v življenju. Je breme zdaj že precej lažje?
Zdaj sploh ne govorim več o bremenu. Vse to so normalni deli mojega življenja. Nič nisem odvrgla, vse je šlo samo od sebe, potem ko sem sprejela samo sebe.

Več v Jani št.18,3.5.2011