Vsak dan 2 evra na stran!
Tako pravi ena od vražjih deklet, ki kljub ne več rosnim letom strastno igrajo košarko. Junija gredo namreč na svetovno prvenstvo v Brazilijo in potrebujejo veliko denarja. Na parketu se počutijo kot mladenke; polne so energije in tekmovalnosti, le dolga sapa po končanih tekmah jih opomni, da si bo treba spočiti.

Medtem ko je pred fotografskim objektivom živahno pozirala vsa košarkarska druščina deklet, ki štejejo od petdeset pa vse do spoštljivih štiriinšestdeset let (kar je za slovenske ženske športne ekipe zagotovo prava redkost), sta se našega klepeta udeležili kapetanka ekipe in ena od ustanoviteljic društva Marjana Bremec Homer in njihova najvišja igralka Valerija Žagar. Obe sta košarkarici od mladih let, tako kot tudi druge. Srce, pravita, jim ni dalo, da se po daljši odsotnosti (ko so se pač posvetile svojim družinam) ne bi spet vrnile na košarkarski parket.
Po krivici zapostavljena ženska košarka
Pravita, da sta še iz časov, ko je bila ženska košarka veliko bolj cenjena, kot je danes. »Igrala sem v ekipi Olimpije. Bile smo res uspešne, med drugim tudi tretje v Jugoslaviji, vsak teden smo igrale drugje in bile kar naprej v medijih. Tako smo bile popularne, kot so danes nekateri moški košarkarski klubi ali rokometašice Krima,« se spominja Marjana, ki je ob košarki pravzaprav odrasla. Bila je v mladinski državni reprezentanci pa tudi v članski, njen matični klub je bil vseskozi Olimpija. Zadnjo sezono v klubu, pred rojstvom prvega sina, je odigrala skupaj z Valerijo, ki je takrat devetnajstletna prišla iz Gornje Radgone študirat v Ljubljano in so jo zaradi njene spoštljive višine (meri 185 cm) z veseljem sprejeli v klub.
Medtem ko se je Marjana posvečala svojemu potomstvu, je Valerija skupaj s svojimi soigralkami v nekaj naslednjih letih doživela štiri preimenovanja kluba, nazadnje je eno leto igrala pri Iliriji, nato pa se je tudi ona posvetila družini. Čeprav je bila prepričana, da je s košarko končala, se je pred štirimi leti, po petindvajsetih letih odsotnosti, vrnila na parket. »Rabile smo center, in ko smo razmišljale, katero bi povabile v ekipo, smo se spomnile Valči,« je povedala Marjana, ki zunaj košarkarskega igrišča ni zdržala tako dolgo kot Valerija.
Komaj sta njena sinova malce zrasla, že so jo začeli srbeti pete in prsti, zato se je po desetih letih spet začela poditi za košarkarsko žogo.
Najprej rekreacija. »Nekdanje košarkarice različnih ljubljanskih klubov, Olimpije, Ježice, Ilirije ... smo sprva igrale za rekreacijo. Leta 1999 pa smo ustanovile klub, da smo lahko šle na prvo svetovno prvenstvo v Urugvaj, kjer smo že takoj osvojile prvo mesto. Takrat smo bile precej mlajše in je bilo manj ekip, kot jih je danes,« se spominja Marjana. Igrale so v kategoriji 40+, zadnja leta pa se prijavljajo v kategoriji 50+. Marjana je najstarejša med njimi, a nadvse okretna. Sinova ji včasih v šali rečeta, naj že neha premetavati svoje stare kosti, a v isti sapi jima je všeč, kar počne, in se z njo rada pohvalita. Košarka jo ohranja mladostno in razigrano. »Meni je košarka tako ali tako bila vedno zelo pomembna v življenju. V tem športu najdem srečo, zadovoljstvo, veliko pa mi pomeni tudi druženje z dekleti.« Tri v ekipi so že upokojenke, ki jim kronično primanjkuje časa, druge delajo v različnih poklicih. »A na parketu med nami ni razlik, vseeno je, kdo je kdo. Včasih se med kako tekmo tudi skregamo, a po tekmi je vse oproščeno in pozabljeno, saj smo sicer dobre prijateljice.«
Svetovno prvenstvo. Svetovna prvenstva na vsaki dve leti pa so za ljubljanske veteranke še poseben izziv! In velikanska motivacija, zaradi katere na parketu vsaj nekaj mesecev pred odhodom preživijo veliko časa! »V nas je še vedno toliko tekmovalnosti, da nam ni vseeno, na katero mesto se uvrstimo! Gremo predvsem tekmovati,« pravi Valerija. Nič čudnega, da so na svetovni košarkarski veteranski lestvici FIMB, ki združuje moške in ženske ekipe, kar šeste, in to takoj za košarkarskimi velesilami, kot so ZDA, Rusija, Brazilija ...
Poseben čar pa je tudi spoznati državo, v kateri je svetovno prvenstvo. Še posebej, ker so to države, v katere sicer po vsej verjetnosti ne bi nikoli šle. Na vsako državo in mesta, ki so jih obiskale, jih vežejo posebni spomini. »Sidney ima najlepše parke, imela sem občutek, da je precej varno mesto, v nasprotju z Riom de Janeirom.« Toplo je doživela Argentino, kjer so jih poiskali in gostili Slovenci, ki tam živijo. »Vsi še vedno znajo slovensko, tudi otroci. Zelo so ponosni na to, da so Slovenci,« pravi Marjana, ki začne hraniti denar za svojo pot od trenutka, ko izvejo, kje bo naslednje svetovno prvenstvo, torej dve leti prej. »Vsak dan dam na stran po dva evra,« pravi.
Korak do uresničitve sanj. Čeprav jim po navadi uspe dobiti nekaj sponzorjev, je teh sredstev dovolj le za polovico stroškov, ki so precej veliki, saj organizator prvenstva ne krije ničesar. Drugo polovico dekleta plačajo sama. »Vsaka se mora znajti po svoje, zato je to finančno kar zahteven konjiček,« se smeji Valerija, ki se je odločila obrniti na naše bralce. »Tudi naša udeležba na letošnjem prvenstvu je povezana z visokimi stroški, ki jih same ne zmoremo, saj so nekatere naše članice, kot rečeno, že upokojene.« Pridobivanje sponzorskih oziroma donatorskih sredstev je v ženskem športu mnogo trši oreh kot v moškem. »Vsaka pomoč bo dobrodošla in cenjena ter bo naši ekipi pomagala približati se našim sanjam,« pravita naši sogovornici, ki imata največjo in najbolj gorečo podporo pri svojih najbližjih – partnerjih in otrocih.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se