revija Jana

Zgodnje petkovo jutro je bilo, ko se je dr. Alaa al-Najjar tako kot vsako jutro poslovila od svojih desetih otrok. Najmlajša, sedemmesečna punčka, je še spala. Potem jo je mož odpeljal v službo v bolnišnico Nasser v palestinskem Han Junisu. Petintridesetletna zdravnica je pediatrinja, a zadnje mesece je delala na urgenci in reševala življenja in krpala razbita telesa otrok, ki so jih zadeli izraelski izstrelki ali krogle. In ves čas jo je skrbelo, ali je njenih deset otrok, ki so jo medtem čakali doma, na varnem. Niso bili. Tisto jutro niso bili. Tisti majski petek je bil njihov zadnji dan.

Otroci so imeli egipčansko državljanstvo, Alaa in njen osemintridesetletni mož Hamdi, prav tako zdravnik, sta z njimi nameravala oditi v Egipt, na varno. Dogodki so ju prehiteli. Zadnjo zgodbo družine, ki je ni več, so košček za koščkom iz pripovedi sosedov, sorodnikov in osebja v bolnišnici sestavili novinarji. V oblegani Gazi, kjer ljudje vsak dan umirajo na različne grozovite načine – od lakote, bolezni, krogel, izstrelkov – so, tako so mislili, videli že vse. Nič hujšega se ni več moglo zgoditi. Pa se je.

revija Jana

Kri na drevesu

Dr. Hamdi al-Najjar je po tem, ko je ženo odložil v bolnišnici, odšel po hrano. Nato se je vrnil domov – še ravno pravi čas, da je videl, kako je njegovo hišo zadel izraelski izstrelek, ki ni eksplodiral. Stekel je v hišo, da bi rešil svoje otroke. Takrat je priletel drugi izstrelek. Ta je eksplodiral.

Hamdijev starejši brat Ali, ki je slišal, da je bila zadeta neka hiša prav v soseski, kjer živi njegov brat, je z zlo slutnjo skočil v avto in odhitel na pomoč. Na ulici je ležal Hamdi in ob njem njegov enajstletni sin Adam, oba hudo ranjena, a živa. Hiša je bila v ognju. Ali ju je odpeljal v bolnišnico, nato se je vrnil, da bi pomagal iskati preživele. Pa ni bilo več kaj storiti. Od desetih otrok, starih od sedem mesecev do dvanajst let, je Adam edini preživel. Prav takrat, ko so začeli iz hiše nositi prva zoglenela trupelca, je prišla njihova mati. Alaa je peš pritekla iz bolnišnice. Prav takrat so reševalci prinesli truplo njene hčerke Revan. Zgornji del trupla je bil popolnoma zoglenel, se spominja Ali al Najjar, nič ni ostalo, koža in meso sta zgorela. Objokana mati je prosila, naj ji dovolijo še zadnjič popestovati hčerko. Do večera je bilo v mrtvašnici bolnišnice sedem v bele rjuhe zavitih trupelc njenih otrok. Bila so tako ožgana, da jih Alaa ni mogla identificirati. Dveh otrok, najstarejšega, dvanajstletnega Yahje, in najmlajše, sedemmesečne Sayden, še niso našli. Od dvanajstčlanske družine so bili v petek zvečer živi le še trije. V nedeljo je zaradi poškodb umrl tudi Hamdi.

Enajstletni Adam je dobil nešteto ranic od šrapnela. Roko, ki mu jo je skoraj odtrgalo, je zdravnikom uspelo rešiti. »Ker sta oba starša zdravnika, bi človek mislil, da je v privilegiranem položaju, toda ko smo ga položili na operacijsko mizo, se je zdel veliko mlajši od svojih enajstih let,« je povedal britanski ortoped dr. Graeme Groom, ki je fantka operiral. Ko se je po operaciji zbudil, je Adam klical svojo sestrico Eve in rekel, »na drevesu je kri«.

Izraelci so spet uporabili tisti neznosno banalni, vedno isti izgovor: streljali so na »sumljive tarče«. A da so zadeli tudi civiliste? Bodo raziskali. Kolikor vemo, še vedno raziskujejo. Povsem nerelevantni bivši politiki ugibajo, da ne gre za genocid, kje pa.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 24, 17. junij 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana