Zarja

Ranjeno dušo! Včasih me kdo vpraša, ali me ni sram govoriti in pisati o tem, kaj se je dogajalo z mano, o nasilju, posilstvih, alkoholu, splavih, takšnih in drugačnih ponižanjih … Da so namreč dogodki, ki bi morali ostati skriti, za vedno zakopani za štirimi stenami oziroma obzidjem okolja, v katerem so nastali. Sram me je bilo, pa še kako, dokler nisem končno odprla ust in prvič spregovorila. Si dovolila začutiti vso bedo svojega otroštva, izjokati potoke solza, vpiti in kričati v jezi, besu in nemoči, da se me je slišalo vse gor do neba, se tresti v smrtnem strahu in paniki. Sram me je bilo, dokler nisem zbrala toliko poguma in notranje moči, da sem začela odstirati tančico za tančico, en zapečaten spomin za drugim, snemati rožnata očala, dokler ni z mojega obraza izginil naučen smehljaj in sem prenehala izgovarjati oguljeno frazo: »Dobro sem.«

Besede v uvodu je na svoji Facebookovem profilu zapisala 45-letna Milena Matko, magistrica ekonomije, ki dela kot samostojna podjetnica. Je intuitivna svetovalka, pisateljica, prireja delavnice za duhovno rast, svetuje tudi podjetjem. Pri tem ji nesebično pomaga njen partner Jernej Zorec. Hotela sem izvedeti, kdo je ta pogumna ženska, ki je ni več sram spregovoriti o grdih stvareh, ki so poškodovale njeno nežno otroško dušo, zato sem se odpravila k njej, v središče Novega mesta. Tam ima Milena skupaj z Jernejem v lepi stari meščanski hiši prostor, v katerem prirejata delavnice in izvajata svetovanja. Prostor je okrašen z duhovnimi slikami, vsepovsod po stenah so srca, indijske dišave nevsiljivo ovijajo prostor, soba je polna rož. Spoznam Mileno, lepo gospo, ki deluje zelo mirno, iz nje pa veje nežna ženstvenost. Že takoj na začetku kljub njeni milini začutim neko neizmerno moč v njej. Ne tiste vrste moči, ki bi rušila vse pred seboj, kadar se bojuje za svojo pravico. Ne, pri Mileni, kot se izkaže med iskrenim pogovorom, ne gre nič na silo. Vse se zgodi, ko je pravi čas za to. Z nami je delila svojo življenjsko zgodbo iz globokega prepričanja, da je o teh stvareh treba glasno govoriti. Ker to zdravi!

Alkohol, trdo delo in ignoriranje. Milena Matko je nežna Dolenjka, v njej lahko začutiš vso mehkobo dolenjskih gričev. Pravi, da rada poudari svoj izvor, da smo Slovenci narod z veliko zgodovino. Priporoča nam, naj spoštujemo raj pod Alpami, v katerem živimo. Obožuje slovenski jezik in, zanimivo, na spletu sem prebrala, da organizira tudi brezplačne meditacije za zavedanje moči slovenskega jezika in naroda.

Rodila se je v delavsko-kmečki družini, ki je živela precej izolirano. »Na oddaljeni sosednji kmetiji so imeli deklice mojih let, vendar me starši tja niso pustili, da bi se igrala z njimi. Brat je bil osem let starejši od mene in se z menoj ni ukvarjal. Name je pazila stara mama in do odhoda v prvi razred tako rekoč nisem imela stikov z vrstniki; enkrat na teden sem šla v cerkev k maši in včasih so me vzeli s seboj v trgovino,« mirno pripoveduje Milena. V družini je bilo precej alkohola, deklica je odraščala brez igrač, nihče ji nikoli ni prebral pravljice za lahko noč. »Starši v moji družini se z otroki preprosto niso ukvarjali. V okolju, kjer sem odraščala, si lahko že v zraku zavohal alkohol, ki je bil reden spremljevalec vseh dogodkov, tako žalostnih kot veselih. Če so, na primer, domači zvečer prišli z dela v vinogradu trezni, se mi je zdelo zelo čudno. Pa žal ni bilo tako samo pri nas, alkohol je vladal tako rekoč po vseh hišah.« Z Mileno sva družno ugotovili, da je še danes tako, da se stvari niso zelo spremenile. »Ko sem bila otrok, nisem poznala nežnosti, nisem poznala igranja, nihče mi ni izkazoval ljubezni,« blago in brez očitanja pripoveduje Milena. Na tisti odročni kmetiji je rasla kot samorastnica. In mislila, da je tako prav, da tako mora biti. Dogajale so se ji tudi zelo grozne stvari, ki jih je nežna in nemočna deklica potisnil globoko vase vse do svoje odraslosti. Le tako je nežna duša sploh lahko preživela.

Šola, popolnoma nov svet in njen prvi upor. Z odhodom v šolo se je deklici odprl popolnoma nov svet. Odkrila je knjige in nihče ji ni mogel preprečiti njenih pobegov v pravljični svet. V šoli je bila odličnjakinja, tudi v srednji ekonomski šoli, kamor se je vpisala verjetno zaradi maminih neizpolnjenih želja, da bi bila tajnica ali računovodkinja, izbor po njeni duši bi bila gimnazija. Milena je namreč naredila vse, da bi ugajala staršem, misleč, da ji bodo morda nekoč le izkazali svojo ljubezen. Pa tega ni dočakala. Nikoli.

Milenin prvi upor se je zgodil, ko je odšla študirat ekonomijo v Ljubljano. »Globoko v sebi sem vedela, da moram oditi iz tega okolja. Starši so bili proti temu, da grem študirat v Ljubljano, kot bi slutili, da bodo to zame vrata v svet, govoreč, da ni denarja za moj študij. Vsa ta leta sem bila »pridna«, nisem se upirala, najstniška leta so šla mimo mene popolnoma neizživeta, saj me starši niso pustili nikamor. Brat je lahko odšel na študij brez težav, s pomočjo od doma, pa nikoli ni doštudiral,« pripoveduje brez očitkov. Milena je bila trdno odločena, da odide iz tega strupenega okolja, pridobila si je kadrovsko štipendijo in odšla v Ljubljano. Oče jo je na pot pospremil z besedami »kurba, nikoli ne boš doštudirala, samo gonila se boš«! To je bila popotnica hčerki, ki je odhajala na študij …

 Med šolanjem je Milena občasno delala, živela je izjemno skromno, od doma ni dobila nobene pomoči, tudi pričakovala je ni. Ob pripovedovanju se spomni svojih skromnih želja, ki jih je imela kot majhna deklica. »Kako sem si včasih zaželela liziko ali čokoladni sladoled, ki ga imam tako rada! Pa za to nikoli ni bilo denarja, za zaboj piva pa se je denar vedno našel.« Milena je v otroštvu preprosto ponotranjila dejstvo, da zanjo nikoli ničesar ni.

Več v Zarji št. 30, 26.7.2016