Prejšnji ponedeljek bi moral biti za Donalda Trumpa veličasten dan. In je tudi bil, vse do govora njegove žene Melanije na republikanski konvenciji. Trumpa so uradno potrdili za republikanskega kandidata za novega ameriškega predsednika in govor v deviško belino odete Melanije, ki bi moral biti vrhunec večera, je bil topel in prisrčen. Je pa imel napakico: en odstavek je bil prepisan. In lahko vedno, vedno stavite: med triindvajsetimi milijoni gledalcev, toliko jih je spremljalo dogodek, je zagotovo vsaj eden, ki bo tatvino opazil. In jo tudi je, pa so si potem med seboj veselo tvitali, da je Melanija Trump kradla od Michelle Obama, njen je bil namreč tisti odstavek, ki je, ironično, govoril o tem, da je treba za dosežke v življenju trdo delati. Očitno jih lahko pa tudi prepišeš.

Sedem odstotkov: v Trumpovem taboru so naredili edino logično stvar: lagali so. Ni res, so rekli, bilo je naključno ujemanje besed. Slednjič so klonili pod težo dokazov – televizijske postaje so medtem neutrudno preigravale odlomke iz obeh govorov, Michellinega iz leta 2008 in Melanijinega, sporna delčka sta bila res skoraj popolnoma enaka – in so potem rekli, no ja, saj je bilo samo sedem odstotkov. Še bolj nerodno je bilo to, da je Melanija prav na dan govora rekla novinarju, da ga je napisala »s čim manj pomoči«.

V zakulisju je Trump menda besnel, njegovi ljudje so pa obtožujoče prstke uperjali eden v drugega, pa malo v tekmece v demokratski stranki, ali kot je rekel vodja Trumpove predsedniške kampanje Paul Manafort – prav tisti, ki je najprej prepričano zatrdil, »misliti, da je plonkala od Michelle Obama, je popolna norost« – taisti Manafort je torej ogorčeno zatrobental, »že spet en primer, kako se Hillary Clinton čuti ogrožena zaradi neke ženske, pa jo takoj skuša ponižati in sestreliti.« Ne Hillary Clinton ne demokrati do tedaj o zadevi še niso rekli niti besede. Je pa zato Jon Favreau, nekdanji pisec Obamovih govorov, vzhičeno tvitnil: »Sarah Hutwitz, ki piše govore za Michelle, jih je nekoč pisala za Hillary. Torej je Trumpov tabor prepisoval od Hillaryjinega pisca.«

Ah te male sedemprocentne ironije.

Vedno je kriva baletka: za zapisnik, krivda je slednjič obvisela na ramenih nekdanje baletke, zdaj piarovke, ki uradno sploh ne dela za Trumpovo predsedniško kampanjo. Ženska je požrtvovalno ponudila, da se vrže na meč in odstopi, pa so velikodušno odmahnili, ah, je že v redu.

Rush Limbaugh, desničarski radijski voditelj, je medtem na vse kriplje dokazoval, da si je Michelle Obama pravzaprav sposojala pri Elizabeth Dole, nobena od treh uporabnic iste misli v skoraj identičnih besedah pa ni prepisovala, ker je »vse skupaj filozofija in je mnogo načinov, da to poveš.« Seveda, ampak ali moraš za to res uporabljati enake besede v enakem vrstnem redu?

Ljubitelji teorij zarote so divje teoretizirali, da je Trumpov tabor to naredil nalašč, da bi po načelu »tudi slaba reklama je dobra reklama« pridobili še več pozornosti medijev, ampak če je to res, je bil avtogol, škandalček je namreč razkril (so ugotovili Trumpovi kritiki), kako neorganizirana in improvizirana je kampanja, kako se ne ve, kdo pije in kdo plača, kdo piše in kdo plonka, in kako tisti, ki bi moral preveriti Melanijin govor, kdorkoli je bil, ni opravil svojega dela. Samo to bi moral narediti, da bi govor pregledal s katerim od programov za odkrivanje prepisovanja – brezplačno se jih dobi na spletu – pa ga ni.

Melanija je bila pri vsem skupaj še najmanj kriva, ampak to seveda ne pomeni, da se niso nebrzdano norčevali iz nje, tvitali so domnevne Melanijine citate, ukradene slavnim ljudem (#famousMelaniaTrumpQuotes). In se zna zdaj zgoditi, da si bodo potencialno prvo damo zapomnili kot tisto Slovenko, ki je plonkala Michelle Obama.

Čeprav je bila morda čisto zares kriva tista baletka.

Hvala, Melanija. Slovenci smo nedolžno domnevali – na kakšno študijo o prepisovanju se pač ne moremo opreti, da pri plonkanju nismo ne boljši ne hujši od drugih narodov. Ampak tako je bilo samo do srede, ko je v Washington Postu izšel članek poljske avtorice, ki je Vzhodno Evropo pustila za seboj že pred petnajstimi leti, a kljub temu domneva, da se spozna na stvari. Takole piše Monika Nalepa, profesorica politologije na Chicaški univerzi: »Melanija Trump je povedala Mattu Lauerju od NBC, da je govor napisala sama. Če ji verjamemo, potem pomaga, če si pogledamo postkomunistični izobraževalni sistem, v kakršnem je Melanija v Sloveniji odraščala. V tem sistemu je bilo to, kar imamo za plagiatorstvo, izredno pogosto in so ga celo spodbujali. /…/ Čeprav na ljubljanski univerzi v Sloveniji ni prišla do diplome, je vendarle večino svoje izobrazbe dobila takoj po padcu komunizma v Vzhodni Evropi. V takratnem postkomunističnem izobraževalnem sistemu so bile meje med izvirnim delom in plagiatom pogosto zabrisane, o intelektualni lastnini pa se ni govorilo. /…/ Še en pomemben element postkomunistične izobrazbe je pogostost in sprejemanje goljufanja pri izpitih.« Jezusmarijajožef, le kaj ta ženska uči svoje študente? Sodeč po komentarjih se bralci, slovenski in drugi, z avtorico zelo vehementno niso strinjali.

Drži pa, da imamo v Sloveniji veliko zasačenih prepisovalcev. Vsak dan več, saj na dan prihajajo novi in novi prepisani diplome in doktorati. In se seveda vprašamo, kako se ne bi, zakaj za vraga so to počeli – iz lenobe, se zdi očiten odgovor. Lenoba, to je znano, je motor napredka, čeprav ne nujno v teh primerih, ker iz prepisanega doktorata se ni še nikoli nič posebej naprednega izcimilo.

Na tole vprašanje je pa teže odgovoriti: mar niso vedeli, da jih bodo odkrili? No, ne nujno, v nekaterih primerih gre že za starejše naloge, ko prepisovalci še niso slutili, da bodo krajo z interneta, ki se je takrat zdela še povsem varna, nekoč odkrivali s posebnimi programi. Morda so mislili, da ne bo šel nihče preverjat. Mnogo so jih odkrili šele takrat, ko so zasedli pomembno mesto v politiki ali gospodarstvu in prišli pod drobnogled javnosti in medijev.

Morda, in to je zares depresivna misel, torej drži tisti citat Williama Ralpha Ingea, da je »izvirnost samo še neodkrit plagiat«.

Je šel tod mimo kakšen svetilnik? Najbolj razvpiti primer slovenskega plagiatorstva je nedvomno Janšev ukradeni svetilnik, ko je leta 2008 tedanji ministrski predsednik del govora s svetilnikom vred odtujil iz govora britanskega laburista Tonyja Blaira iz leta 1997. In ne, niso bili krvi površni pomočniki, Janša si govore piše sam, so rekli v njegovem kabinetu. In je očitno tudi prepisoval sam.

In potem o tem lagal.

Ampak zakaj? Razlaga obstaja. Verjetno. Janša – polbog, kakršen je – se je, ugibamo, naslonil na misel Ralpha Walda Emersona: »Genij si sposoja plemenito.« Ali pa je opravičilo našel pri Johnu Drydenu: »On vdre k avtorjem kot kralj. In kar bi bila pri drugih pesnikih kraja, je pri njem zgolj zmaga.«

Itak.

Odstopil ni.

Pravzaprav je preprosto: vsi pa je ne odnesejo brez kazni. Mojci Mavec, ki je leta 2007 prepisala svojo kolumno v reviji Ona – razkrinkala jo je precej razkurjena bralka – opravičilo ni pomagalo. Še posebej ker so nekateri celo v njenem opravičilu zaznali sposojeno misel brez navedbe vira. Kolumno so ji vzeli, tudi z blogovske spletne strani so jo odslovili, po prepisovalki se je usul plaz sramotenja in ogorčenja. In se vam je ne glede na to, kako obsojate krajo intelektualne lastnine, morala, naravnost morala zasmiliti. No, meni se je.

Pa bi se dalo vse skupaj s tako elegantno lahkoto rešiti, misli in besede si je namreč dovoljeno sposojati – če navedete, pri kom ste jih vzeli. O svetilnikih je dovoljeno razpredati, če na primer rečete, »kot je rekel Tony Blair« ali »če parafraziram Tonyja Blaira« … Tudi za diplomske naloge in doktorske disertacije si je dovoljeno sposojati pri drugih avtorjih, če jih le navedete.

Pretežno nepolaskani: pri nas se krade vse mogoče, ne le besed in misli, kradejo tudi note. Ali kar cele pesmi – se spominjate cirkusa zaradi pesmi Laure ni več Mirana Rudana, ki je, se je izkazalo, ni napisal Rudan, temveč nekdo drug? Ali pesmi Na božično noč, ki jo je prepeval, ne pa tudi napisal Pop Design?

Peruti dobijo celo časopisni prelom in rubrike. Tale primer je še čisto svež: ko je banka zaplenjene imena in logotipe nekdanjih revij Dela Revij, med drugim Jane in Lady, prodala novemu lastniku, je v razpisu zelo natančno povedala, kaj prodaja in česa ne: »Predmet prodaje so tako znamke in prenos njihovega imetništva in vseh pravic, ki izhajajo iz imetništva znamke po ZIL-1. Drugih pravic, ki bi bile kakorkoli povezane z dosedanjo uporabo znamk, zlasti z izdajanjem medijev, povezanih z znamkami, kot so zlasti, vendar pa ne omejeno na: podobe medijev, tehnične pogoje za izdajanje medijev, matrice, know-how, arhive, dovoljenja, vključno z vpisom v razvid medijev, internetne domene in drugo, KBML nima, jih tako ne more prenašati in niso predmet prodaje.«

Ko so revije s starimi imeni, a novim lastnikom in uredništvom izšle, se je pokazalo, da so si novi lastniki, pravzaprav najemniki, zelo svobodno razlagali, kaj so pravzaprav dobili z nakupom, in so si hladnokrvno prilastili prelom in imena nekaterih rubrik. Naš prelom in naše rubrike.

In lahko ob tem samo vzdihnemo, da je oponašanje pač najiskrenejša oblika laskanja. In bi z veseljem navedli tudi avtorja misli, pa ne moremo ugotoviti, ali je bil to Oscar Wilde, Charles Caleb Colton ali morda gre, kot nekje navajajo, za turški pregovor.

Tatovi besed, izposojevalci misli

»Sposojene misli, tako kot sposojen denar, samo kažejo revščino izposojevalca,« je rekla lady Marguerite Blessington, grofica Blessingtonska, ampak politiki – no, nekateri politiki – tega niso opazili. Tule je izbran mednarodni šopek zasačenih plonkarjev, ki so ga nabrali pri CNN-u.

Vladimir Putin: leta 2006 so ga obtožili, da naj bi prepisal večji del svoje disertacije. Ruski predsednik se stvari vsekakor ne loteva polovično, kar 16 od dvajsetih strani naj bi ukradel iz dvajset let stare naloge, ki jo je objavila univerza v Pittsburghu. Kaj se mu je zgodilo? Čisto nič.

Joe Biden: nekdanji ameriški podpredsednik si je leta 1988, ko se je potegoval za položaj ameriškega predsednika, sposojal pri britanskem laburistu Neilu Kinnocku. New York Times je opazil krajo in Biden se je moral odreči kandidaturi. Pozneje so ugotovili, da naj bi si Biden sposojal tudi pri drugih znanih avtorjih.

Karl Theodor zu Guttenberg: nemški obrambni minister si je leta 2011 prislužil vzdevek Baron zu Googleberg, ko se je pokazalo, da je dele svojega doktorata ukradel s spleta. Doktorat so mu vzeli, Angela Merkel ga je vrgla iz vlade in je tako iz vzhajajoče postal padla zvezda.

Pal Schmitt: madžarski ministrski predsednik je tudi preplonkal svoj doktorat, in ko so ga leta 2012 razkrinkali (od 215 strani jih je bilo več kot 200 preplonkanih ali delno prepisanih), so mu doktorat vzeli, ostavko je dal pa sam.

Victor Ponta: leto 2012 je bilo slabo tudi za romunskega premierja, ki je tudi prepisal doktorat, le da je on dolgo trdil, da gre le za neosnovane napade političnih nasprotnikov. Vdal se je šele leta 2014, ko je končno vrnil doktorski naslov.

Annette Schavan: če komu, potem se to ne bi smelo zgoditi ministrici za šolstvo. Pa se ji je, leta 2013 se je pokazalo, da je nemška ministrica svoj doktorat leta 1980 napaberkovala pri več avtorjih, od katerih je, v nekaterih primerih skoraj dobesedno, prepisovala. Doktorat so ji vzeli, odstopila je sama. Prepisovanja ni nikoli priznala. Zdaj je nemška ambasadorka v Vatikanu. Da se spokori za svoje grehe?

Barack Obama in Hillary Clinton: da plonkajo tudi predsedniki, je leta 2008 trdil tedanji vodja Hillaryjine kampanje Howard Wolfson. Obama je priznal, da si je res sposodil par stvari iz govorov guvernerja Massachusettsa Devala Patricka. Da, je rekel, »z Devalom si ves čas izmenjujeva ideje in veste, včasih je tudi on uporabil kakšen moj stavek«. In si potem ni mogel kaj, da ne bi še sladko pristavil: »Opazil pa sem, da je tudi senatorka Clintonova že kdaj uporabila moje besede. Meni se to res ne zdi nič takega.«

Melanijinega govora ni komentiral. Njegovi predstavniki so rekli, da prenosa ni gledal.

Zarja št. 30, 26.7.2016