shutterstock

So naši poslanci tako krotki in mlahavi, da se ne znajo za nič postaviti? Ne, ne bo to, le nekaj dni prej smo jih gledali, ko so se kot ranjene tigrice borili za nove privilegije zase – to je bilo še prej, preden jim je pripeljalo, da to morda ni najbolje za njihovo javno podobo, in so stopili korak nazaj – ampak kakorkoli, borili so se. Strastno. Predano. S peno na ustih. Do zadnje kaplje krvi. Do zadnje črke novele zakona o novih ugodnostih zase. Do takrat, ko bi morali nekaj dni pozneje le s pritiskom na gumb potrditi, da se izkoriščanju starih ljudi in njihovih svojcev (ki jih domovi starejših občanov – DSO –, tako javni kot koncesijski, pri zaračunavanju oskrbe strižejo kot merino ovčke) odločno naredi konec, no, do takrat je pa poslance bojevitost povsem in v celoti zapustila. In so naredili natanko tisto kot na seji istega odbora pet mesecev poprej, ko so prav tako odločali o tem, da bi pohlepnim upravljavcem DSO malce zategnili uzde: Levica, ki je sejo sklicala in predloge pripravila, jih je podprla, poslanci desnih strank so se opravičili ali pa se previdno evakuirali pred glasovanjem, vsi koalicijski poslanci so bili proti.

Lepi, mladi in sebični. Ne, oni že ne bodo nikoli stari. Ali pa morda računajo, da bo do takrat že zgrajen kakšen DSO za nekoristne poslance?

Prvi ne. Še pomnite, letošnjega maja je mlahavost večine članov odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide dvignila precej prahu, ko je prišlo na dan, da so se najprej v razpravi goreče zavzemali, da bi bilo treba nekaj ukreniti proti temu, da domovi za ostarele svojim varovancem ob plačani oskrbnini posebej še mastno zaračunavajo dodatne plenice, posedanje v voziček, pomoč pri tuširanju, striženje nohtov in podobne ekstravagantne zahteve, na koncu so pa sklenili, da ne bodo naredili nič, predlogov Levice z zelo konkretnimi ukrepi ne bodo podprli, raje bodo počakali na fantomski zakon o dolgotrajni oskrbi, če bo in kadarkoli pač bo (doslej še ni bil) napisan in sprejet, dotlej so pa zdravstvenemu in socialnemu ministrstvu predlagali in priporočili, naj še naprej pridno pripravljata zakon o dolgotrajni oskrbi. Potem se pet mesecev ni zgodilo nič. Pardon, zgodili sta se dve stvari: ustanovili so delovno skupino. Ki je v petih mesecih imela natanko en sestanek. Spoznavnega. Potem se pa pota članov komisije niso več križala.

Drugi dogodek je bil ta, da je delovanje slovenskih DSO pod drobnogled vzelo računsko sodišče. In je prišlo do ugotovitev, ki ti dvignejo kocine. No, razen če si poslanec odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide. Njih nič ne vrže iz tira.

Če nimate trdnih živcev, ne berite naprej. Leta 2007 se je država, bleda mati, odločila, da se z razvojem javne mreže domov za starejše ne bo več ukvarjala in jih ne bo več gradila – in jih tudi res ni, niti enega več –, k upravljanju in gradnji je s koncesijami pripustila tudi zasebnike in s tem nevede in nehote (ali ji je bilo pa vseeno) odprla pravo kovnico denarja. S komercializacijo skrbi za starejše so dosegli zvišanje cen, znižanje standardov oskrbe in seveda dolge čakalne vrste. Trenutno na prosto posteljo v domu, kateremkoli domu, čaka 10.000 ljudi. Toliko jim je na voljo: od nič do ena postelja. Skrb za starejše ni več javni servis, postala je posel. In ne dajte se pretentati tožbam, da je denarja premalo, to je zelo donosen posel. Seveda ne za ljudi, ki v teh domovih delajo. Za zasebne lastnike domov pa.

Revizija računskega sodišča je pokazala, da je razlika med oskrbnino v javnem in tisto v koncesijskem domu lahko skoraj 500 evrov na mesec (natančneje, razlika v osnovni oskrbnini v najcenejšem javnem, DSO Preddvor, in najdražjima koncesijskima, DSO Trnovo in Črnuče, je 478 evrov), pa čeprav ponujata enak obseg storitev. Če pa bolj stavite na izračun povprečja, imamo tudi ta podatek: v domu s koncesijo starejši ali njihovi svojci plačujejo povprečno 27,7 odstotka več kot v javnem. Povprečna osnovna oskrbnina je 577 evrov v javnem in 707 v koncesijskem domu.

Kako lahko človek s povprečno pokojnino te cene sploh dohaja, se sprašujete. Ne more jih. Za večino ljudi domovi ostajajo nedosegljivi, če jim pri plačevanju ne pomagajo svojci. Tudi to je ugotovilo računsko sodišče: povprečna pokojnina je 612 evrov, za bivanje pri koncesionarju z najnižjo stopnjo oskrbe, torej z najmanj pomoči, ponosnemu imetniku te pokojnine zmanjka 81 evrov. Če pa ima tako strahovito smolo, da potrebuje več oskrbe, na primer oskrbo III a, je s svojo pokojninico kar za 370 evrov prekratek.

Od tod naprej berete na lastno odgovornost. Se vam že malce tresejo roke? Še huje postane. V nasprotju z javnimi imajo domovi s koncesijo pravico, da pri oblikovanju svojih cen upoštevajo tudi stroške financiranja, uradno je to »nadomestilo za vloženi kapital« in neuradno, z besedami neke inšpektorice, »uporabniki plačujejo pufe koncesionarjem«. Torej odplačevanje kreditov, ki so jih najeli koncesionarji, da so domove zgradili, zaračunajo uporabnikom. Še več, je ugotovilo računsko sodišče, nekateri koncesionarji zaračunavajo tudi kredite, ki so jih že zdavnaj odplačali, ali pa fantomske kredite, ki jih sploh niso nikoli najeli. V svojem poročilu sodišče navaja dva taka primera: v enem je ministrstvo za delo odobrilo stroške financiranja v najvišjem možnem znesku koncesionarju, ki ni priložil nobenega dokumenta, da je kredit dejansko najel, a je vsak uporabnik v tem domu leta 2016 plačal povprečno 1699 evrov na leto (ali 141 na mesec) za stroške financiranja, ki jih sploh ni bilo. Drugemu koncesionarju pa je isto zaupljivo ministrstvo leta 2016 odobrilo stroške financiranja kredita, ki je bil odplačan že leta 2011, kar je prebivalce doma stalo dodatnih 705 evrov na leto ali 59 evrov na mesec.

Razumete? Poneverjali so. To je kaznivo dejanje, za katero Kazenski zakonik grozi z zaporom. Se bo ljudem, ki so ob odobravajočem strangledanju ministrstva za delo to počeli leta in leta, kaj zgodilo? Ne. Se bo ljudem na ministrstvu kaj zgodilo? Ne. Bodo tisti, ki so plačevali neupravičeno zaračunane veliko previsoke oskrbnine, dobili kaj nazaj? Seveda ne.

To nismo mi! Računsko sodišče ni povedalo, za katera koncesionarja gre, je pa to izvrtal časopis Dnevnik in nekaj dni po seji objavil, da naj bi šlo v prvem primeru za Deosov dom v Gornjem Gradu (ki očitanih nečednosti naj ne bi počel samo leta 2016, temveč še tudi pozneje), v drugem pa naj bi šlo za Dom starejših Laško. Obe podjetji zanikata, da bi šlo zanju. Računsko sodišče priznava, da so enega od koncesionarjev prijavili zaradi suma kaznivega dejanja. Katerega, ne izdajo.

Velja pa povedati, da varovanih starejših ovčic ne strižejo zgolj koncesionarji, zelo profesionalno jih znajo postriči tudi nekateri javni domovi. In vas zatorej, predvidevamo, ne bo zalotila nepripravljenih ugotovitev računskega sodišča, da so leta 2016 izvajalci institucionalne oskrbe – v prevodu upravljavci in lastniki DSO – ustvarili 10,8 milijona evrov dobička. Enajst milijonov dobička v panogi, ki je v zakonu opredeljena kot nepridobitna! Da bi spodobno plačevali podplačano osebje v domovih, ki beži čez mejo ali v druge poklice, za to se pa denar ni našel.

In, kot pravijo v teleprodaji, to še ni vse: za 5,2 milijona evrov od teh dobičkov računsko sodišče nikakor ne more ugotoviti, kam so poniknili. S toliko denarja bi lahko vsako leto zgradili en nov dom za ostarele. Lahko pa s precejšnjo gotovostjo zatrdimo, da izpuhtelih pet milijonov ni bilo porabljenih za to … In če potem vržete kratek pogled še v državni proračun, boste ugotovili, da tudi država ne načrtuje gradnje nobenega novega DSO.

Tu smo zato, da sprašujemo!In je tako za prejšnji ponedeljek Levica sklicala še eno nujno sejo odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide ter predlagala pet sklepov, s katerimi bi ministrstvu za delo naložili, naj preveri in omeji višino stroškov financiranja, naj potem še spremeni pravilnik, ki je takojšno financiranje omogočal, naj takoj razišče, kam se je potuhnilo tistih izginulih 5,2 milijona evrov, naj ustrezni pravilnik predela tako, da bo jasno, kaj posamezna stopnja oskrbe nudi in kaj se sme zaračunavati kot dodatna oskrba, s petim ukrepom pa so pozvali vlado, naj pripravi akcijski načrt za reševanje prezasedenosti in kadrovskih težav v DSO. In pa da naj za božjo voljo že enkrat začne spet sama graditi domove za starejše.

Ne bomo podaljševali dramaturškega loka: vsi sklepi so gromko padli, zanje je glasovala samo Levica. So pa sprejeli predloge koalicije (v resnici pravzaprav originalne predloge Levice, skrbno prepesnjene in obtesane tako, da spet nikomur v resnici ne bo treba nič narediti), čeprav, kot je rekel poslanec Primož Siter, zaradi realizacije predlaganih sklepov Levice »ne bi nobeden švical«. Kot da bi hoteli poslanci s svojo brezbrižnostjo starejšim občanom sporočiti: naj vas molzejo še naprej. Sami ste krivi, kaj ste se pa postarali!

Je pa bila pred tem štiriurna razprava, ki je bila seveda spet samo čista potrata časa, zraka in besed. Ministrica za delo Ksenija Klampfer je naznanila, da pri njih ne sedijo križem rok, kje pa, oni so na podlagi sklepov računskega sodišča že ustanovili delovne skupine, in je potem malo pozneje poslanec Siter z blago ironijo pripomnil, da med ljudstvom velja, da »ko se ustanovi delovna skupina, to pomeni, da se nič ne naredi, še posebej če je to medresorska delovna skupina«. Predsednica Srebrne niti Biserka Marolt Meden, ki so jo povabili na sejo, je tudi potožila, da ustanavljanje delovnih skupin ni dovolj in da ni moč zaslediti konkretnih aktivnosti, a jo je predsedujoči Vojko Starovič, še en potencialnivečnolepvečnomlad, kot šolarko ukoril: »Tu ste zato, da predstavite svoja stališča, ne da sprašujete.« Drznila si je poizvedovati, kdo na ministrstvu je odgovoren za starejše in kako lahko druge države gradijo DSO z evropskimi sredstvi, pri nas pa trdijo, da teh sredstev ni.

Ampak kdo, če ne javnost, ima pravico blagoslovljenim izvoljencem ljudstva zastavljati vprašanja? Kdo, če ne mi, jih ima pravico suniti v kolektivno zadnjico in od njih zahtevati, da ukrepajo? Prav zato vendar sedijo v tistem odboru. Tudi če oni ne bodo nikoli stari in v plenicah, mi bomo. In naši dragi bodo. Ali so že. In imamo zato pravico zahtevati, naj nehajo gledati stran, ko si pohlepneži in oportunisti polnijo žepe na račun starih. Ali pa naj svoj sedež v odboru (in v poslanski klopi) odstopijo tistim, ki so pripravljeni ukrepati.

Nikoli ne bomo stari, drugič. Spet si sposojamo pri telemarketingu: to pa še ni vse! Tri dni pozneje, v četrtek, je izredno sejo DZ bledih lic sklicala še izredno zaskrbljena SDS in dala na glasovanje SVOJ predlog o ukrepih. Tudi njih je vznemirilo poročilo računskega sodišča (zakaj niso poskušali kaj prispevati tri dni prej na oni drugi seji, niso pojasnili). Kakorkoli, tudi njihovo priporočilo je padlo, ker je tudi tokrat večina poslancev menila, da se njim starost preprosto ne more zgoditi.

Zarja/Jana št. 43, 22.10.2019