Strast do kuhanja, navdušenje nad okusi, ki so nastajali v njuni mali kuhinji, predvsem pa želja, da bi pokazala, kako raznolika je lahko prehrana, četudi je brez mesa, rib in jajc, so študentko Sanjo Prejac in njenega partnerja Emila Begiča spodbudili k pisanju zanimivega bloga o vedski kuhariji. O svojih kuharskih podvigih pišeta tako iskrivo, vse fotografirata in posnameta, da te še isti trenutek zamika eksperimentiranje v lastni kuhinji. »Dober blog je vedno dobrodošel,« se smejita in veselita vedno večjega obiska na njunih straneh, ki jima potrjuje, da ju ljudje z veseljem spremljajo.

Emil je že prej veliko kuhal, zato je Sanjo redno navduševal z novimi recepti. »Pri vedski kuhinji nikoli ne prideš do konca, vsak dan najdeva nove jedi, ki jih je treba preskusiti, ogromno je še takih, ki bi jih rada naredila,« pravita. Danes Sanja veliko časa preživi na internetu v iskanju novih kuharskih avantur in si dopisuje  z obiskovalci bloga. »Najina želja je ozaveščati ljudi o zdravem prehranjevanju. Vse več ljudi izloča meso iz svoje vsakodnevne prehrane. Če bova s svojimi jedilniki koga spodbudila, da si bo kaj skuhal in si tako kupil kakšen hamburger manj, bova nekaj pripomogla k reševanju planeta. To že nekaj pomeni. Čeprav je vegetarijanstvo med ljudmi že dolgo razširjeno, mnogi, ki z njim nimajo izkušenj, še vedno mislijo, da je to enolična in nezdrava hrana. Midva pa želiva pokazati, da je možnosti nešteto,« se razgovori Emil.

Preberite še ...

· Trajnost

Dodaten strošek ali ključ do velikih prihrankov?

Blog. Recepti, ki sta jih zbrala z interneta, so se jima začeli kopičiti, pa sta se domislila, da bi jih delila z drugimi in tako napravila še nekaj koristnega. Nastal je blog. »Dober blog o hrani je vedno dobrodošel,« poudari Emil. Za pripravljanje hrane si vzameta veliko časa in v tem zelo uživata ter sanjata, da bo njuna strast do kuhanja enkrat prerasla v nekaj, s čimer bi se lahko tudi profesionalno ukvarjala. Za štedilnikom se dopolnjujeta, čeprav ima vsak tudi svoje muhe, se smejita. On ima recimo raje bolj ocvrto hrano, medtem ko jo ona raje popeče, pazi pa tudi, da pri ustvarjanju sladic porabi čim manj sladkorja. Česa v svoji kuhinji ne uporabljata? »Kot že rečeno, ne uporabljava jajc. V biskvitih so nepotrebna, mnogo jedi je mogoče pripraviti drugače. Panirava recimo s čičerikino moko in z začimbami. Tudi česna in čebule ne uporabljava več. Oba sta antibiotika, zdravilo, odlična sta za mesojedce, ker vežeta nase škodljive snovi iz mesa. Za vegetarijance, ki imajo drugačen metabolizem, pa se mi zdita premočna. Čisto dober nadomestek za njiju je denimo asafetida. Tudi kisa ne uporabljava – solate si okisava z limono. V najini kuhinji prav tako ni gob. Jedi soliva s črno ali himalajsko soljo, sicer pa je dobro uporabljati nerafinirano sol.« Sestavine, brez katerih si svoje kuharije niti predstavljati ne moreta in so vedno v njuni kuhinji, pa so riž basmati, stročnica dal, čičerika, sveža sadje in zelenjava, začimbe – asafetida, kumin, kurkuma, koriander, kajenski poper, gorčična semena, ki jih najugodneje dobita v tempeljskem butiku centra Hare Krišna.

Pravila njune vedske kuharije. Vedska kuhinja ima svojo filozofijo. Tudi Emil in Sanja se iz spoštovanja do njene dolgoletne tradicije držita nekaterih pravil. Eno je, da hrane ne pokušata. »Vso hrano, ki jo skuhava, najprej ponudiva Krišni. Bilo bi nespodobno hrano pokusiti, preden bi jo ponudila nekomu drugemu. So pa seveda tudi drugi razlogi. Tukaj gre tudi za zavest. S tem, ko nekdo poskusi hrano, ji doda svojo karmo in ta se potem prenaša na druge. Poleg tega pa je precej neokusno jesti nekaj, kar je jedel že nekdo drug, ki ga po možnosti sploh ne poznamo. S hrano lahko sprejmemo tudi razpoloženje kuharja med kuho. Če je kuhar med kuhanjem slabe volje, ima nečiste misli, se ta energija lahko prenese tudi na tistega, ki hrano poje. Zakaj je mamina hrana – vsaj v večini primerov – najboljša? Zakaj nam njeni okusi zmeraj prijajo in dobro vplivajo na nas? Ker mame po navadi hrano za svoje otroke, družino pripravljajo z ljubeznijo, brez sebičnih namenov, in takšno bi moralo biti pripravljanje hrane nasploh.« Naslednje pravilo, ki se ga držita, je, da imata ločeno spravljene posodo, v kateri kuhata, in tisto, iz katere jesta. »Pomembna je tudi higiena. Sama si pri kuhanju spnem lase, da ne pridejo v stik s hrano, poleg tega si je dobro pred kuhanjem umiti roke, tudi zato, da s sebe spereš staro energijo,« razlaga Sanja. Pri kuhanju uporabljata čim bolj sveže sestavine. V Ljubljani nimata vrta, ga pa imajo njuni starši. »Moja mama zdaj že namensko sadi zelenjavo, ki jo midva uporabljava pri kuhanju. S Ptuja se vedno vrnem z velikim zabojčkom zelenjave.« Prav tako se Emilov oče, odkar ima vrt, ne more ločiti od njega. »Najlepše je nekomu podariti, kar si pridelal in ti je prineslo veliko veselja.« Zaradi skromnih prihodkov si kupovanja potrebščin v trgovinah z zdravo prehrano ne moreta vedno privoščiti, zato spremljata akcije v različnih trgovskih centrih, primerjata cene in kupujeta, kjer pač za primerno ceno dobita najboljše sestavine. »Na Facebooku je že mogoče najti skupine, ki se ukvarjajo z iskanjem ugodnih cen nekaterih sestavin. Splača se jih spremljati,« poudarja Sanja. Prihranita tudi tako, da si sestavljata tedenske jedilnike, ki jih delita z bralci svojega bloga. »Na ta način prihraniva tudi precej časa, ne samo denarja. Glede na jedilnik napraviva seznam stvari, ki jih bova potrebovala, in greva v trgovino enkrat ali dvakrat na teden. Če greš v trgovino vsak dan, vedno kupiš še kaj, česar sploh ne potrebuješ,« je praktična.

Rada bi kuhala za druge. S svojo kuhinjo sta navdušila že mnogo prijateljev, pa tudi starše. »Moji doma so navdušeni. Ko pridem domov, mama ve, da ji dva dni ne bo treba v kuhinjo,« se smeji Sanja. Prijetna pa so tudi srečanja ob hrani z njunimi prijatelji. »Hrana je dogodek, druženje,« poudarja Emil. »Dobiti nov recept je, kot bi našel sveti gral.« Emil in Sanja si želita, da bi hrano, ki jo pripravljata, pokusilo čim več ljudi. Rada bi kuhala za druge. Sanjata o nekakšnem cateringu,  kosila, ki bi jih skuhala sama, bi razvozila naokrog. »Ali bi to počela samostojno ali pa bi komu pomagala,« razmišljata, polna navdušenja, za katero bi bilo res škoda, da ga ne bi delila!