Profimedia

Tekst: S. J.

Genocid v Gazi je treba ustaviti. V Inštitutu 8. marec so do zdaj za prekinitev trgovinskega sporazuma med EU in Izraelom zbrali že četrt milijona podpisov. Ob tem so pripravili spletno novinarsko konferenco s politiki in zdravniki, ki so delili svoje izkušnje iz Gaze. 

Število smrtnih žrtev v Gazi je že preseglo 58.000, med njimi je več kot 16.000 otrok. Kar 93 odstotkov otrok je na robu stradanja. To so grozljive številke, ampak resničnost je še hujša. »Zgodilo se je, da nam je zmanjkalo povojev za zaustavljanje krvavitev. Po vzpostavitvi t. i. Humanitarne fundacije za Gazo, ki je pomoč militarizirala, smo v eni uri v bolnišnico Naser sprejeli 300 pacientov. Si predstavljate, da bi kateri koli zdravstveni sistem na svetu zmogel takšno obremenitev?« je med izpovedjo vprašala dr. Ana Jeelani, ki je lani v Gazi preživela mesec dni, letos marca pa še dva tedna. »Večkrat na dan so zelo hudi napadi, v katerih so pacienti grozljivo poškodovani,« je pripovedovala, medtem ko smo na zaslonu gledali sliko otroka s tako grozljivo poškodovanim obrazom, da me njegova podoba še zdaj preganja. »Zamislite si kričeče družine, ki iščejo svoje otroke … Potem ko so njihovo hišo zbombardirali, je oče že drugič prinesel štiriletno hčerko na rokah do bolnišnice. Deset ur jo je nosil! Deklica je bila na robu preživetja … Trpljenje, ki sem ga videla, nešteto grozljivo poškodovanih otrok – to je težko opisati. Dejstvo je, da so sistematično uničili zdravstveni sistem. Vse bolnišnice so že zbombardirali, mnoge večkrat.«

Grozote. Njene besede je potrdil dr. Graeme Groom, ki Gazo redno obiskuje od leta 2009. »Med vojno sem bil tam že štirikrat – nazadnje letos, od maja do začetka junija. Prispeli smo na dan, ko so bolnišnico, v kateri bi morali delati, zbombardirali. Niti vodovod niti elektrika nista delovala! 26 dni smo praktično neprekinjeno delali, ves čas so naokrog padale bombe, slišalo se je streljanje … Tretjina pacientov je otrok, tretjina žensk, tretjina pa moških. Nikoli nisem videl vojaka ali aktivista! Vsi, ki smo jih zdravili, so bili civilisti. In vsak od njih ima tudi osebno tragedijo, saj nikoli niso edini poškodovani. Pred kratkim je prišel deček s poškodovano ramo. Bil je edini preživeli od desetih bratov in sester; vse so ubili, poleg njega je preživela samo mama, pediatrinja. Ampak to je samo ena od zgodb – take zgodbe slišimo vsak dan!«

Dr. Groom je sodeloval s kirurgom, ki je bil zaprt v izraelskem zaporu in o tem zaradi travme ni mogel niti spregovoriti. Prestal je nenehno pretepanje, premalo hrane in vode, ves čas hrup. »Ne morete si predstavljati, kakšne grozote doživljajo. Veliko spoštovanih kolegov je že umrlo tam. Samo še ena bolnišnica ima možnosti transfuzije, tudi kisika ni, kar pomeni, da ne morejo imeti intenzivne enote. Vsi pacienti v bolnišnici, kjer sem delal, bodo umrli, če se kaj ne spremeni. Večkrat so že rekli, da so uničili Hamas, toda bombardiranje ne poneha. Politiki pravijo, da iščejo rešitev, medtem pa vsak dan 100 Palestincev dobi 'dokončno rešitev', ker so mrtvi!« je ogorčen dr. Groom.

Smo še ljudje? Njuni izpovedi so na spletni konferenci poslušali najvišji evropski politični predstavniki, med njimi slovenski predsednik vlade Robert Golob, podpredsednik evropskega parlamenta Nicolae Ștefănuță in francoska evropska poslanka Chloé Ridel. Prvi se je oglasil naš premier, ki je bil vidno prizadet, na robu solz. »Pustili ste me brez besed … Želel bi si, da bi vsi voditelji to slišali in si vzeli k srcu. Na koncu dneva smo vendar ljudje! Evropejci smo tako ponosni nase, ko govorimo o pravu, kot da smo nad drugimi. Ampak to nič ne pomeni, ko pride do Bližnjega vzhoda in Gaze; večina mojih kolegov je v tem primeru gluhih,« je bil odkrit premier, ki je upal, da bo nedavna prekinitev ognja trajala. »Vsi smo upali, da je to rešitev. Ampak bila je samo laž! Zdaj ni drugega, kot da glasno kličemo, da je to treba končati. Vsi moramo prispevati k temu. Zdaj moramo evropski voditelji pokazati, ali smo še ljudje ali ne.«

Podpredsednika evropskega parlamenta Nicolaeja Ștefănuță so Golobove besede navdušile: »Čim več voditeljev bi moralo narediti ta korak, vendar so mnogi previdni. So pa zdaj prvič v parlamentu govorili o genocidu in seveda je bolje pozno kot nikoli. Do zdaj smo pomagali s humanitarno pomočjo, zdaj pa je čas za dejanja!« S tem se je strinjala tudi francoska evropska poslanka Chloé Ridel.
»Ko ubijajo nedolžne otroke, je naša dolžnost spregovoriti, ne glede na to, kdo smo,« je ob koncu konference pozvala Nika Kovač. Poudarila je, da ima Evropska unija pravna orodja za takojšnjo prekinitev trgovinskega sporazuma. To ne bi bilo prvič, saj je EU že prekinila trgovinske sporazume zaradi kršitev človekovih pravic. Kaja Kallas je dan pozneje na novinarski konferenci izjavila, da Izrael krši 2. člen pridružitvenega sporazuma z Unijo, ki govori tudi o spoštovanju človekovih pravic. To je dobra novica, pravijo v Inštitutu 8. marec, saj pomeni, da je Unija prepoznala sistematične kršitve človekovih pravic. Slabo pa je, da je EU kljub pozivom zunanjih ministrov iz Španije, Slovenije in nekaterih drugih držav preložila kakršno koli ukrepanje na podlagi teh ugotovitev na julij. Prav zato je pomembno, da do takrat aktivisti zberejo čim več podpisov za peticijo, ki jo najdete na spletni strani https://sign.myvoice-mychoice.org/forms/stop_gaza_genocide_slo/. 

Objavljeno v reviji Jana,  št. 26, 2. julij 2025

Mateja Jordović Potočnik

Jana