Šimen Zupančič

Veliko babic je bilo zraven, vendar se je v nasprotju s pregovorom, ki črnogledo napoveduje kilavo dete, tokrat rodil živahen muzejček, poln vedrine in radovednosti. Uradno nosi ime, ob katerem kvečjemu jezikoslovcem in knjižnim moljem zaigra srce, ampak spreglejte pusto poimenovanje, ki nehote pričara podobo starih knjig v zaprašenih vitrinah, Muzej slovenskega jezika in knjige je v resnici veličastna zmaga domišljije nad materijo. Drži, premore tudi nekaj vitrin s faksimili zelo starih knjig, ampak tole, se mi zdi, je njegov zmagovalni recept: nagovarja otroka v nas. Igrajmo se, vabi – če ob tem še kaj izvemo, toliko bolje.

Mene je očaral že eksponat nekje na začetku, peskovnik mu pravijo, samo da je namesto peska v njem polno barvastih ploščic z besedami, vsaka besedna vrsta ima svojo barvo, glagoli so drugačne barve kot samostalniki ali vezniki na primer. S ploščicami lahko sestavljate poljubne stavke, in če bi me le pustili, bi srečno čepela tam do večera in coprala nore dolge stavke, dokler ne bi zmanjkalo ploščic, ampak sem morala naprej, naprej, čakala so me še druga čudesa. Zgodovina slovenščine v stripu, na primer, pa avatar Primoža Trubarja je tudi odlična stvar, nekakšno nezakonsko dete Trubarjevih knjig in umetne inteligence, ki odgovarja na vprašanja in izpolnjuje prošnje. Vseeno mu je, ali ga prosite, naj pozdravi bralce fenomenalne slovenske revije, ali ga povprašate po tipičnem zajtrku 16. stoletja, vsakič se namršči, se malo zamisli … in si misliš, kaj bo pa zdajle stuhtal, saj ne bo mogel – on te pa okopa v milih besedah. In ne na kratko, zelo gostobeseden je. »Prisrčno pozdravljena, spoštovana kolega novinarja,« naju nagovori s fotografom. »Naj bo vajin prihod v tej hiši znanja in besede kakor sončni žarek, ki obsije mlinsko kolo in požene žitno zrno v moko, od katerega živi narod. Naj vama Gospod podari radovednost srca in poguma duha, da bosta resnico iskala v svetlobi božje besede in v maternem jeziku. V tej hiši je vsak iskalec Resnice prijatelj, vsak, ki vztraja v učenju, pa brat v duhu.« Tako naju niso bili veseli še v nobenem muzeju. Sončni žarek, odlično!

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 26, 1. julij 2025

Mateja Jordović Potočnik