revija Jana

Če se malo potrudite, boste našli družinsko mobilno hiško – res lepo – za 1000 evrov na noč! 7000 evrov za en teden. Samo za bivanje. Preverjeno. A če razkošja ne najemate zato, da bi svoj domet razkazovali na omrežjih, gre tudi ceneje. Tudi preverjeno.

Kot rečeno, učilnice so se spraznile, šolarji so si oddahnili, učitelji še urejajo nakopičeno papirologijo. Počasi jim bo vzela več časa kakor delo z učenci. Druga šolska mora pa so nenehne spremembe, navodila, protokoli – kaj morajo, kaj je dovoljeno, kaj popolnoma prepovedano …

Na neki način sta si naša javna sistema, zdravstvo in šolstvo, kar podobna. Nenehno nekaj spreminjamo, prilagajamo, napovedujemo. Načeloma sta oba sistema iz leta v leto sodobnejša, ponujata več, zaupanje vanju pa upada. Do zdravnika specialista je brez denarja ali dodatnega zavarovanja težko priti, šole in šolniki pa izgubljajo ugled in avtoriteto, saj jim lahko pamet soli vsak, ki ima pet minut časa. Če lahko zdravniki računajo vsaj na svoje strokovne organizacije in povezave, te opore šolniki nimajo. In danes je tako, da zdravniki bežijo v zasebni sektor, učitelji pa kamor koli, kjer so bolje plačani in odrešeni večnih pritiskov vseh in vsakogar.

So »strokovnjaki« in ministri, za katere vem, da jih brez škode lahko preslišim. In so oni, ki jih ne. Z veseljem prisluhnem Mojci Mihelič, predsednici združenja ravnateljev, ki se trudi osnovnemu šolstvu vrniti zdravo pamet. Otroci morajo razumeti, da ni vedno lahko in da kdaj tudi kaj boli, pravi. Vsi ne morejo biti odličnjaki, čeprav jih je med osnovnošolci kar 25 odstotkov. Pred štiridesetimi leti jih je bilo 15 odstotkov. Pa ni razlog v pameti, sistem se je spremenil. Pred desetletji je bilo ocenjenih 5 predmetov, danes jih je 14. Vključno z vsakomur najljubšimi izbirnimi predmeti, ki seveda zvišajo povprečje. Marsikaj je danes drugače, ne nujno boljše.

»Vse raziskave kažejo, da je duševno zdravje mladostnikov slabo. Več kot 35 odstotkov jih poroča o vsaj dveh psihosomatskih simptomih. Ti so glavobol, bolečine v želodcu, razdražljivost,« berem v Delu. Res je, da papir vse prenese, a kaj pa če je vse to res!? In mi iz časov, ko je veljalo, da življenje ni praznik in vsak dan ni nedelja, nismo niti opazili in ne razumemo.

Že nekaj let imam vnuke. Seveda mi ni vseeno, ko kaj takega preberem kar v uvodniku »mojega« dnevnega časopisa. Je mogoče, da že vsak tretji mladostnik potrebuje psihoterapevta? Če malo pretiravam, statistično bi to lahko bila skoraj dva od mojih petih vnukov? Podatki iz omenjene raziskave so grozni. Vsak tretji mladostnik poroča o obupu, malo manj kot vsak peti pa je že pomislil na samomor!!?? Saj ne more biti res! Pa vendar, v zadnjih petih letih je v Sloveniji samomor naredilo 23 mladostnikov!!! Za en razred – več, kot je njihovih vrstnikov umrlo v prometnih nesrečah. Strašljivo.

A naj se vrnem k tej raziskavi o duševnem zdravju mladostnikov. Malo se tolažim, da so morda vsi ti podatki poudarjeno strašljivi tudi zaradi polemik o pred kratkim obravnavanem zakonu, po katerem naj bi lahko – recimo – diplomirana novinarka ali obramboslovec po dodatnem usposabljanju, postala psihoterapevta. Takšna kot tisti, ki so se za ta poklic šolali domala deset let!? Razumljivo je, da degradaciji znanja psihologi, psihiatri in drugi klasično izšolani psihoterapevti nasprotujejo. A trenutek je pravi. Diplomiranih psihoterapevtov je premalo, ljudi s težavami preveč. In še več jih bo. Vse, kar se dogaja, prav nikogar ne pomirja.

Ni treba biti star, izkušen in s polno glavo zgodovine, da v današnjih klavcih ne vidiš reinkarnacije nekdanjih.

 Objavljeno v reviji Jana,  št. 26, 2. julij 2025.

Mateja Jordović Potočnik