Jaka Koren

Morda zato, ker je bil dan težak in se vam je zdelo, da je za en dan vsega preveč, seveda tistega slabega? Saj se ne bi pritoževali, če bi bilo samo dobro in nam pogodu! Potem bi dan hoteli vleči v nedogled, ga nikoli končati. Morda pa dan niti ni bil tako zoprn, temveč nas ženeta gola radovednost in pričakovanje, kaj bo prinesel jutrišnji dan? To se že bolje sliši, kajne?

Potem pa pride jutro in se zgodi polna luna, pa petek trinajstega!

Ob osmih zjutraj sem za Sočo komaj našla kotiček, kamor sem sedla. To pomeni, da je bila struga precej polna, a s seboj ni reka prinesla nič svežega daha. Ribiči so stali do pasu v vodi in metali trnke na vse konce in kraje. Po celih dveh urah so trnki ostali prazni. Meni je bilo čisto prav, soškim ribam najbrž tudi, si mislim, da vam tudi. Razen če ni med vami kakšen navdušen ribič!? Ojej, to bi morala prej pomisliti, preden sem tole napisala! Ampak veste kaj, jutro na reki ima takšne in toliko čarov, da odtehtajo prazne trnke. Tudi za ribiče. In vem, da vi to še kako dobro veste.

Na srečo se je Janek letos zgodaj privadil na kratke hlače. Lani sva se z njimi borila vse poletje. Jaz sem jih vlekla iz omare, Janek je bil včasih jezen, včasih žalosten, a vselej mu je uspelo, da se jim je izognil. Le kaj se je zgodilo letos? Zagotovo se ni spomnil, kako vroče da mu je bilo v dolgih hlačah lansko poletje! Bolj verjetno je, da sem ga prvič, ko je oblekel poletna oblačila, ujela na pravi nogi! Se mu pač ni ljubilo, da bi se prerekal z menoj. In ko je videl moje navdušenje, si naslednji dan ni premislil. Ker si lahko mislite, da je bilo tudi naslednji dan mojega veselja v izobilju. Še dobro, da ne drži, da od hvale raste kakšen del telesa. Saj veste, kateri, hehe.

Ne bi pa dala roke v ogenj, da bo ob prvem dežju drugače. Kar pa danes ni pomembno, saj bo te dni še vroče. Ko prideva domov, si Janek nadene na glavo klobuček in greva v frnjažo. En potoček se je presušil, v drugem je še vedno voda. Tam vedno zaveje sveža sapa, malo si odpočijeva in potem nadaljujeva pot. Kakšen dan si mislim, da bi lahko izpustila ta sprehod. Moj nizek krvni tlak me vleče še nižje k tlom, zdi se mi, da bi lahko živela življenje polža. A Janek čaka pri vratih in me gleda. Nič mu ni treba reči. Vem, kaj čaka in kaj potrebuje. On ima v mislih svojo rutino, jaz pa njegovo zdravje. Pač greva!

Neki dan mi je Irena, gospa, ki potuje skupaj z nama po teh besedilih, napisala sporočilo. Njen oče ji je povedal modrost, ki jo spremlja skozi življenje: »Punca, nauči se gledati v globino, da boš razumela širino.« Tako preprost stavek in v njem tolikšna modrost. Misel pa sploh ni preprosta. Mislim si, da če bi jaz spregledala ali kakor koli že … Janekove potrebe, ki se včasih zdijo komu, tudi meni, nesmiselne … bi razvrednotila njegovo življenje in njega. Globina in širina, hm.

Naslednje dni so se zgodile same strašne stvari. Surovo so ugasnila mlada življenja na neki šoli blizu nas, stotine ljudi je umrlo v letalski nesreči, stotine starih in novih neskončno žalostnih zgodb ljudi. Priča smo postali še eni novi vojni, čeprav sta tisti dve od prej še vedno tukaj, še vedno krvavi, še vedno nesmiselni, dokaz človeške pritlehnosti, hudobije, požrešnosti, izkazovanja večvrednosti, sovraštva, neskončno ostrih, smrtonosnih čekanov v čeljusti človeka.

Včasih me še vedno zagrabi neustavljiva potreba po begu. Saj to veste, imamo jo v genih od naših davnih davnih prednikov. A kam? Je še kakšen kotiček na tem svetu, kamor se človek lahko zateče? Kjer ga ne bi doseglo lastno trpljenje in trpljenje drugih ljudi?

Potem sem neki dan slišala po radiu nekoga, ki je rekel: »Ko bomo nekoč prišli pred sodnika (s katerim in kakšnim sodnikom, naj vsak razume po svoje, v skladu s svojimi prepričanji, dodajam jaz), nas bo ta vprašal: 'Kje pa so tvoje brazgotine? Ali v tvojem življenju res nisi našel ničesar, kar bi bilo vredno tvojega trpljenja?'«

No, ne verjamem, da bomo prav mi tisti, ki jim bo treba postaviti takšno vprašanje. Zakaj ne? Ker smo še vedno tukaj, nikamor nismo zbežali. Ne zatiskamo si oči in ušes. Poskušamo razumeti ta svet. Po svojih močeh se upiramo krutosti tega sveta. In sočustvujemo s trpečimi in vsemi tistimi z roba.

In kako lahko pomagamo samim sebi, kadar nam je hudo? Morda je še najbolj pri roki razmislek, da je vse minljivo, torej dejstvo, da kaj v določenem času preneha obstajati. Tudi vsako trpljenje mine, tudi trpljenje ljudi, ki jih je ta kruti čas pahnil v nečloveške in nerazumne razmere. A to nikoli ni vse! Drugačen svet, kjer bo nasilje merilo civilizacije in nečloveškost, merilo humanosti, bo meni prizanesen. Saj veste, zaradi minljivosti. Tudi morebitno polžje življenje mi tukaj ne bo kaj prida pomagalo.

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

 Objavljeno v reviji Jana,  št. 26, 1. julij 2025

Mateja Jordović Potočnik