Jana

Ah, ta famozna 'televizijska sezona'! Ta neznana mitološka zver, ki so jo izumili sami sebi pomembni televizijski mogotci, da lahko določajo, kdaj se občestvu sme in kdaj ne predvajati zabava. Medtem ko se splet, radio in časopisi pretvarjajo, da obstajajo skozi vse leto, se televizija bahavo odloči, da bo leto razdelila kar na svoje tako imenovane sezone, ko ustvarjalci delajo, in na čas, za katerega so se pač odločili, da oni ne bi delali. Ker zakaj bi človek poleti delal, če mu ni treba, mar ne?! V eno televizijsko sezono, ki nima postavljenega časovnega okvira, televizijci lahko mirno stlačijo tudi dve televizijski sezoni ali pa tri – ker kdo pa ste vi, da bi vedeli, katero letno obdobje je zdaj, kajneda? Sploh ker televizije zadnja leta že avgusta predvajajo božične specialke, medtem ko mi še vedno sušimo kopalke na svoji riti.

Za mano je pol leta ustvarjanja pogovorne oddaje na eni od manjših slovenskih televizij z naslovom Zvezdana z gosti, ki je na sporedu enkrat tedensko. Ker vsi poznate znano gledališko igralko Zvezdano Mlakar in tudi njeno televizijsko udejstvovanje, verjamem, da veste vse, in je zato nadaljnja razlaga nepotrebna. Vsak začetek je težak, tudi rojstvo televizijske oddaje ni mačji kašelj. Sestaviti je treba studio, vzpostaviti tehnično ekipo, ki bo usklajena. In učinkovita, seveda. Nato sledijo snemanje oddaj, montaža, postprodukcija, marketing, promocija, družbena omrežja … Ko enkrat začneš, ko zaženeš ta ogromni televizijski stroj, potem ni več ne postanka ne počitka. Vsak teden nov gost, nova oddaja, sveža tema, vse se potem vrti okoli tega, vsak ponedeljek je nov začetek nečesa. Nova zgodba. In ko to naše življenje piše zgodbe, so nekateri trenutki v Knjigi življenja KK poudarjeni z zlatimi črkami. Zame je bil takšen trenutek nedvomno 30. festival Slovenski dnevi knjige, ki ga je pripravilo Društvo slovenskih pisateljev. Ne le zato, ker sem bila del te književniške ekstravagance, ampak predvsem zato, ker sem končno postala del nečesa večjega – sprejeli so me v Društvo slovenskih pisateljev. In to je, če verjamete ali ne, moje prvo društvo v življenju. Po vseh teh letih samostojnega ustvarjanja in lebdenja med besedami sem končno pristala v objemu skupnosti, ki živi in diha s književnostjo. Občutek je nenavaden, a hkrati izjemno pomirjujoč. Kot da bi se nazadnje vrnila domov, na kraj, kjer besede niso le črke na papirju, ampak živa bitja, ki dihajo in ustvarjajo. In nič, kar tam rečem, ni čudno, ker drugi tam pišoči ustvarjalci govorijo še bolj nenavadne stvari.

Le kje drugje bi se lahko zgodil takšen mejnik kot na dvorišču Pena, na Vrtu Lily Novy? (S pesnico in prevajalko Lily Novy imava več skupnih točk. Tudi ona je imela razburkano življenje. Na žalost si tega nisva ne ona ne jaz sami izbrali. Bila je samosvoja, energična, rada je imela ljudi. Zanjo je pesnik Oton Zupančič, ki je bil njen prijatelj, rekel, da je tako zgovorna, da med njene besede ni mogoče vtakniti niti bucike (zame bodo verjetno govorili isto). Vrt, ki nosi njeno ime, ni le zelenica v središču Ljubljane. Ne, to je srce, duša in romantična utripajoča žila mesta. Že od nekdaj sem vanj zaljubljena. Tudi takrat, ko sem hodila mimo in ga le opazovala z ulice, si nisem mogla kaj, da ne bi vzdihovala ob njegovi lepoti. Tam, kjer zdaj cvetijo hortenzije in šepetajo drevesa, stoji legendarna gostilna Pen klub, nekdanja restavracija zakoncev Miklič, Mikija in njegove Oli. Ti imeni v literarnih krogih še danes vzbudita tako nostalgijo kot spoštovanje. Bila sta več kot le gostilničarja; bila sta duša Pen kluba, ki je bilo zbirališče umetnikov, pisateljev, boemov in sanjačev. Pri njiju so se rojevale ideje, sklepala prijateljstva, pilo se je vino in pisala zgodovina. Razpoloženje Pen kluba je bilo prežeto z ustvarjalno energijo, ki se je prelivala skozi okna in napajala vsak kotiček tega dragocenega vrta. Pen klub je postal enciklopedija pomembnih Slovencev. Kdor v prejšnjem stoletju ni hodil tja, preprosto ni obstajal. Josip Vidmar je stalno prihajal na pražena telečja jetrca, veliko so v Pen hodili Janez Kocijančič, Dimitrij Rupel, Mate Dolenc, Milan Jesih, Mirko Bogataj, Milan Kučan, Peter Božič, Niko Grafenauer, Jože Snoj, Borut Pahor, Vasko Simoniti, Igor Bavčar, tudi Janez Janša, vsi Delovi novinarji … V Penu so jedli Yoko Ono, češki predsednik Vaclav Havel, Jörg Heider, Miodrag Bulatović … Kuhinja je bila odprta do dveh polnoči, znani so bili po mesnih jedeh, kračah, biftekih in že omenjenih legendarnih praženih telečjih jetrcih. 

Spominjam se pripovedi, kako so se tam zbirali velikani slovenske literature, kako so njihovi glasovi odmevali med stenami in kako je vsak kotiček kluba nosil sledi njihovega duha. Verjetno so se prepirali o pravilni rabi vejic in o tem, katero vino je najboljše gorivo za inspiracijo. In zdaj, toliko let pozneje, stojimo mi, nova generacija pisateljev, v objemu te bogate zgodovine. Vrt Lily Novy je bil prizorišče naših dogodkov – branj, pogovorov, predstavitev in seveda neskončnih literarnih razpravljanj. Vsak list na drevesu, vsak cvet, vsak kamen je šepetal zgodbe preteklosti in nam vlival navdih za prihodnost. Občutek, da sem del te tradicije, da sem končno našla svoje mesto med vsemi temi velikimi imeni, je bil nepopisen. Vrt Lily Novy je resnično najlepši in najbolj romantični vrt v Ljubljani. Njegova lepota ni le v cvetju ali urejenih gredicah, ampak v zgodbah, ki jih nosi. V zgodbah o ljubezni, prijateljstvu, ustvarjalnosti in seveda o besedah, ki so tam dobile krila. In zdaj je del te zgodbe tudi moje ime, zapisano med novopečenimi člani Društva slovenskih pisateljev. To ni le običajno članstvo; to je potrditev, da je moja pot, moja strast do besed, končno našla svoj dom. In vem, da bom na ta vrt vedno gledala z enakim spoštovanjem in ljubeznijo, kot sem ga gledala, ko sem hodila mimo in sem samo sanjala o tem, da bom kdaj del njegove zgodbe. Zdaj sem. To mi sicer ne daje občutka popolne sreče, sem pa globoko v sebi zadovoljna in zadovoljena. 

Objavljeno v reviji Jana,  št. 26, 1. julij 2025

Mateja Jordović Potočnik