Šimen Zupančič

Se še veselite praznikov?
Ko sem bil mlad, sem podcenjeval vsakršna praznovanja in praznike, saj veš: »Bele nogavičke imej ...« Zdaj sem jim bolj naklonjen. Prazniki so kot mejniki, že slovenska beseda praznik dosti pove. Če ne drugega, se ljudje zberejo na kupu – zaradi tega so celo pogrebi dragoceni. 

So prazniki tudi prazni?
Seveda. Prazniki naj bi bili polni topline, brezskrbnosti in brezdelja, »prazni« pa skrbi, opravkov, dela ... Moji prazniki so običajno polni obojega, saj glasbeniki med prazniki velikokrat nastopamo.

Imam prav, da zadnja leta veliko razmišljate o minljivosti, odhodih … Zadnja pesem ima naslov Odkar te ni, na istem albumu so tudi Moji dnevi, Golob in še kakšna podobna pesem.
Saj niti ne razmišljam o tem, odhodi se kar odvijajo in jih ne moreš prezreti.

Pred kratkim ste rekli, da z vsakim, ki odide, gre tudi del vas. Od katerih delov ste se torej poslovili?
Hm, morda se s starostjo počasi poslavljamo od prstov, s katerimi se krčevito oklepamo življenja. Stari ljudje običajno pričakujejo svoj konec z mirom, ki ga od mladega človeka ne moremo pričakovati.

Kako gledate na to, da si ljudje množično želijo biti mladi do konca, namesto da bi se veselili, da sploh imajo možnost staranja? Da so torej dolgo živi …

Želimo si ostati mladi, ker se nam z vseh strani vsiljuje mladost, resnično ali ponarejeno. Ljudje z gubami so tako rekoč odstranjeni s scene, tisti v najboljših letih in z največjim znanjem nimajo priložnosti deliti svojega znanja in izkušenj ... Bral sem, da v Ljubljani trenutno prenavljajo gostilno, ki bo ponujala »govejo juho za 25-letnike«. Kje je pa kakšna nova gostilna za njihove starše, ki 25-letnike večinoma preživljajo, če sem malce zloben? Vsi lokali se delajo za mlade in potem tisti, ki so nad štirideset, doma sedijo in gledajo slaboumne televizijske oddaje. V tujini hodijo »ven« tudi ljudje v zrelih letih. Da ne govorimo o Ircih, seveda, kjer žurajo v pubu sinovi, očetje in dedki. Pravo medgeneracijsko sodelovanje! Pri nas se pa šunta druge proti drugim!

Kako gledate na glasbene kolege, kot so Stonesi, ki še vedno norijo na odru? In kaj si mislite o tistih, ki so se poslovili prekmalu?
Aktivni ljudje v zrelih letih nam dajejo voljo, tolažbo in upanje. Tudi zato ljudje hodijo gledat Stonese in so hodili poslušat Beltinško bando, zdaj pa morda tudi mojega očeta, ki pri svojih 89 letih blesti na koncertih na odru Cankarjevega doma. No, čeprav je sam Jagger nekoč izjavil, da morda človek, ki v zrelih letih skače po odru in vpije »hey baby«, ni videti najbolj verodostojno.

Niste samo zdaj pogosto najstarejši v družbi, kaj pa časi, ko ste učili? Tudi takrat ste mlajšim razlagali, kakšen je svet.
Biti učitelj je nekaj veličastnega. V učiteljsko šolo bi morali iti najboljši, najkakovostnejši ljudje. Na žalost se ne zavedamo tega, kot da bi pozabili, kaj učitelj pusti v otroški duši. To je velika napaka, ki jo delamo.

Kako gledate na to, da se starši vse bolj vmešavajo v učni proces, tudi z grožnjami s tožbami in podobno.
Prav grozno je videti, da se starši bojijo že svojih pet let starih otrok. Sovražim način »ko smo mi bili mladi«, vendar se spomnim, da so se naši starši praviloma postavili na stran učiteljev. Zdaj je nasprotno. Na žalost  je razmerje učitelj-učenec-starši pri nas popolnoma razglašeno.

Koliko ste se naučili iz teorije, koliko na lastnih napakah?
Na lastnih napakah bolj malo, iz teorije pa itak še manj. (smeh) Včasih pomislim, kako pametni morajo biti tisti, ki gredo samo enkrat na led.

Kakšne spremembe opažate pri sebi z leti?

Maček vsekakor traja dlje. Pa zdi se ti, da si nekatere stvari že videl, doživel …

Si kdaj želite, da bi začeli vse znova, da bi kaj storili drugače?
Nekaj stvari bi morda drugače zasukal, ampak kdo ve, kako bi se potem izteklo? Glasbeniki, vsaj tisti, ki lahko živimo od glasbe, imamo kar srečo, se mi zdi. Spomnim se, kako mi je nekoč Oliver Dragojević pred koncertom natakal jacka danielsa, rekoč: »Kreslin, na zdravje! Ni težko nama, težko je najinima soprogama.« (smeh)

Bi rekli, da ste se rodili v pravi čas, ali kdaj pomislite, da bi vam bolj ustrezalo, kaj pa vem, obdobje trubadurjev in vitezov?
Kakorkoli obračam in pretresam, mislim, da je bilo zmeraj slabše kot zdaj, čeprav vemo, kako je. Saj bi rad bil del omizja Oskarja Wilda, ampak statistično gledano bi bila večja možnost, da se rodim v Dickensovi revščini bednega londonskega predmestja. 

Vlado, se vam zdi pomembneje, da vas poznamo kot dobrega glasbenika ali kot dobrega človeka?
Van Morrisson, ki velja za precejšnjega tečneža, je nekoč izjavil, da če je glasbenik, to še ne pomeni, da mora biti tudi prijazen človek. Pred časom sem v Oslu srečal gospo, in ta mi je povedala nekaj, kar sem že zdavnaj pozabil. Konec osemdesetih let, ko je bila v Velenju in stara 13, 14 let, je uzrla izobešen plakat Martina Krpana in tako jo je pritegnil, da je šla na svoj prvi koncert. V Kulturnem domu Velenje so sedeli štirje (!) poslušalci. Pričakovala je, da bo nekdo stopil na oder in odpovedal koncert, pa je prišel band in na vso moč igral dve uri. To jo je povsem šokiralo in še danes je pod tem vtisom. Hočem povedati, da je oboje, biti dober, malo bolj tečen glasbenik ali biti človek, ki pošteno in malo bolj prijazno opravlja svoje delo, legitimno, kot bi rekel naš predsednik.

Zdaj verjetno že lahko poveste, ali vam je pri otrocih uspelo. So postali ljudje, na katere ste lahko ponosni?
 »Principi, čast, ponos nas vlečejo za nos …« Nisem si povsem na jasnem, kako je s tem  ponosom. Precej izmuzljiva stvar se mi zdi. Ponosen si itak, ko se rodijo, ampak a je to ponos? A je tudi maček ponosen, ko dobi mucka? Morda je pravi ponos tisto, kar začutiš, ko  se tvoj otrok v šoli zavzame za sošolca, ki ga drugi maltretirajo, ali ko na meji deli hrano beguncem …

In kdaj ste bili torej najbolj ponosni na svoje otroke?

Vsakič, ko so se potrudili za drugega človeka. 

Kaj je bilo za vas pri starševstvu največji problem?
Vsak starš se znajde pred veliko uganko svojega otroka. Ta je še večja, če jih ima več. Če že pogrunta način za enega, je ta lahko popolnoma poguben za drugega. Včasih se mi zdi, da bi pomagalo nekaj tistega, kar smo doživljali mi, ko smo pod odejo stiskali nove čevlje in spali z njimi, bili presrečni, ko smo dobili nemški slovar za rojstni dan … Včasih se mi zdi, da sem premalo pameten za vzgojo. Mi smo imeli luknje v čevljih, današnji otroci pa imajo slabo samopodobo. Mi nismo vedeli, kaj je slaba samopodoba, oni pa v glavnem ne vedo, kaj so luknje v čevljih.