Kot bi ga poznala že od nekdaj
Za nepopravljivim romantikom starega kova, katerega večna ljubezen so bili morje, kamen in ljudje, je 51 let hoje po glasbenih odrih, 71 poletij in uživanja v tišini morja. Superlativi o glasbeni legendi so v minulih dneh deževali in morda je bilo komu Oliverja že rahlo preveč. Ne morem pa se znebiti občutka, da mu takole številno poslavljanje in medijska pozornost ne bi bila všeč. Bi pa razumel, da ljudje to potrebujejo. Ko sva se pred petimi leti skupaj zapeljala po Ljubljanici, kjer se do pred tem z ladjo še nikoli ni peljal, nisem imela občutka, da se peljem z zvezdo. Zdelo se mi je, da ga poznam že od nekdaj.

Moram priznati: Oliverja oziroma njegove glasbe nikoli nisem ravno oboževala. Kolegica, ki so jo Oliverjeve melodije spremljale vso srednjo šolo in se ji ob njih zasvetijo oči od čudovitih spominov, mi je dejala, da sem premlada. Morda res. Ampak na Oliverja še zdaleč nisem imuna. Ob vsaj dveh njegovih skladbah se v meni porajajo občutki, ki jih zna zbuditi samo glasba. Brez spominov in filozofiranja, samo oko se orosi in toplo ti je pri srcu. Muzika.
Tudi Oliver o svoji glasbi ni hotel preveč filozofirati. Oliver, vi ste nam v krvi, ga je lani nagovarjala Milekova. To mu ni bilo všeč, na take trditve se ni hotel odzvati, ob tem se je počutil nelagodno. Zanj so bile stvari preproste: »Vse življenje mi gre samo za to, da ljudje poznajo moje pesmi, da prepevajo z mano na koncertih in da se imajo lepo.« Tako preprosto je to. In to sem čutila, ko sem na ladji iz macesnovega lesa plula z njim po reki, ki plemeniti slovensko prestolnico. Celo krmilo je prevzel za nekaj časa in užival.
Ženske so zelo pomembne. Oliver večini prikliče morje, meni tih, samoten zaliv, zibajočo barko, iz katere se potihoma sliši njegov napev. Je ponosen na to, da njegova muzika spada na morje, sem ga vprašala. »Ponosen sem na to, da jim ne gre na živce. Da ne rečejo: daj, ugasni ga – vrh glave ga imam!«
Ko je bil na barki s prijatelji, so se največkrat pogovarjali o tem, kdo je ulovil največjo ribo. »To je pač moški posel. In vsi lažejo!« Pa tudi o ženskah. »Kdo je bil s katero pred petnajstimi leti – v glavnem se ponovno veliko laže,« se je zasmejal. In ne, je rekel, ne smemo se spominjati vseh žensk, ki so šle skozi naša življenja – to nam je prepovedano.
Je pa potrdil, da opaža razlike med ženskami zdaj in med tistimi izpred 30 let. »Najprej, več pijejo. Svobodnejše so in moški se manj ukvarjajo z njimi kot pred leti. Prej so bila pisma, pogledi, dogovori, čakanje – vse je imelo nekakšno mistiko, danes pa ni več tako. Danes ženske izbirajo. In kar je še hujše – zaradi tega so zafrustrirane tako one kot oni. Moški so se včasih borili za ženske, danes tega ni več. Draž med partnerjema se je izgubila. Ampak nesmiselno je, da jaz sodim o ženskah – ženske so zelo pomembne.«
Več v Zarji, št. 32, 7. 8. 2018
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se