MATEJA J. POTOČNIK/Zarja

Barbka in Klavdi sta ženski, ki s svojo izkušnjo bolezni duše navdihujeta mnoge, ki se znajdejo v stiski. Klavdi verjame stroki in ima s psihiatrijo dobre izkušnje, Barbka jih pa nima. Zdravilom, ki jih predpisujejo za duševne bolezni psihiatri, ne verjame. In to tudi javno pove. Zdravila delajo nepopravljivo škodo. Marsikatero stisko bi se dalo prebroditi brez njih. Ne pa vseh. To prizna. O obeh damah smo pred leti pisali prvi, ko sta želeli širši javnosti sporočiti o svojih življenjskih spoznanjih. Odprli sta dušo. Brez dlake na jeziku spregovorili o stigmatiziranih boleznih. Zanimalo nas je, kako živita danes. Do kam ju je pripeljalo njuno iskanje?  Klavdija je pred izdajo druge knjige Edina (prva nosi naslov Pssst, a si nova), o življenju in delu Barbke pa pod režisersko taktirko Maje Weiss nastaja dokumentarni film.  Želela sem, da bi se dami srečali, a nam tokrat ni uspelo. Kar pa ne pomeni, da nam enkrat ne bo.

»Ne strinjam se z napisom duševni bolnici, ženski s stigmo. Zakaj ne bi napisala ženski z dušo,« me je opomnila Barbka, ko sem ji dala prebrat tekst pred objavo. »Ko se napiše stigma, se ljudi, ki trpijo, vrže v še v večjo bedo. Ali ni čas, da začnemo povzdigovati ljudi, ki imajo težave, stiske, padce?« Je čas, je. Čas je za ženske z dušo!

Pri Barbki doma: Sebe poslušaj! Beseda, ki mi prva pride v misli ob podobi Barbke, je akcija. Druga angeli. Tretja pa njeni svetli lasje, postriženi na paža. Potem sta že nasmeh in močna, jasna artikulacija besed. Ves čas je v pogonu. Ni miru za Barbko Špruk. Potem ko se je pred leti  javno izpostavila, povedala svojo zgodbo o dramatičnih dogodivščinah znotraj psihiatričnih zidov naglas (in to za našo revijo Jana), se je zgodilo. Na površje so prihajale zatajene zgodbe mnogih Slovencev, ki so bili pred leti hospitalizirani v psihiatričnih bolnišnicah, zdravljeni z močnimi zdravili, ki so jim pustila bolj ali manj globoke sledi. Barbka je čez noč postala njihova opora, njihovo novo upanje.  Uprla se je zdravilom. Njej uspeva. Ampak za tem je toliko truda, vere, iskanja, pomoči bližnjih, potrpežljivosti, ki si jih je privzgajala zelo počasi. Šla je čez trnje. Je iz pravega testa. Kmečki otrok. Nerazvajena. Vsem ljudem, ki se obračajo k njej po nasvet, kako naj uspejo premagati hude duševne stiske, ne da bi obiskali psihiatra, ne more pomagati. Tega se še kako zaveda in ni jih malo, ki jih je osebno spremljala v psihiatrično bolnišnico, da so jim lahko pomagali, toda veliko več je teh, ki jim je pomagala, da so zmogli brez zdravil oziroma z manj zdravili. Dan za dnem je na razpolago vsem, ki so v stiski. Preveč jih je, ki so jim kratene temeljne človekove pravice, ko se znajdejo na zaprtih oddelkih klinik za zdravljenje človeške duše, kot sama poimenuje umobolnice. Pri njej vsaka minuta šteje. Kliče pristojne ljudi, piše odprta pisma  organom, ki so za to pristojni. Prilaga pričevanja ljudi, trpinčenih, ožigosanih, ponižanih, za zmeraj bolnih, a kot mi je povedala v tisti njeni najeti  sobici v osmem nadstropju predmestja Ljubljane, se nihče od pristojnih ne zgane. 

Razmere na zaprtih oddelkih psihiatrije so strašne! Večkrat je bila na zaprtem oddelku. Kolikokrat, zdaj sploh ni pomembno. Naglas je povedala, kako so z njo ravnali, in priznala tudi, da je bila pod psihiatričnimi zdravili agresivna, da jo je bilo nekako pač treba umiriti. Zadnjih deset let nima svoje osebne izkušnje, kako je na zaprtem oddelku v psihiatričnih bolnišnicah, ima pa popisana pričevanja mnogih, ki jih je priložila odprtemu pismu, poslanemu vsem pristojnim v državi, od varuha človekovih pravic, ministrstva za zdravje, medijev, ki pa se ne odzivamo. Opozorila je, da se »na zaprtem oddelku neutemeljeno izvaja priveze na posteljo (t i. telesno oviranje s pasovi), tudi po osem ur in več, čeprav za to ni zakonitega razloga, prav tako se izvajanja tega ukrepa ne nadzoruje in spremlja, nadalje svojcev o tovrstnih ukrepih nihče pisno ne obvesti, čeprav zakon to zahteva, in slednjič zoper tak ukrep ne bolnik ne svojci ne morejo ugovarjati«. Če pomislimo, za kaj vse se danes tožijo ljudje in sodnikom tratijo čas, sebi pa denar za odvetnike, bi se ob takih kršitvah morali zganiti. V odprtem pismu piše o zdravstvenih delavcih, ki bolnikom ne omogočijo, da bi opravljali potrebo, ter nad njimi izvajajo »neutemeljeno uporabo strokovnih prijemov, ki zakonsko sploh niso urejeni«. V odprtem pismu je navedenih še veliko kršitev, bolnikom na zaprtem oddelku je v celoti odvzeta možnost gibanja na prostem, čeprav bi bilo to za njihovo zdravstveno stanje zagotovo dobrodošlo. Vsekakor so na slabšem od obsojencev v zaporih, ki vsak dan najmanj dve uri prebijejo na prostem.

Res je nora. V odprtem pismu, ki je zanimivo tudi za vse tiste, ki mislimo, da nas kaj takega ne more doleteti, je odprtih toliko stvari, ki bi jih težko prežvečili, če bi jih gledali na filmskem platnu. Zdravnikom zmanjkuje časa. To priznavajo tudi sami in prav zato dajejo odpovedi, ker se iskreno ne morejo posvečati bolnikom, ne le tem, ki zbolijo na duši, tudi tem, ki zbolijo, na primer, na pljučih. Preprosto zmanjka časa, da bi zdravnik z vsakim bolnikom razpravljal o učinkih zdravil.  »Čeprav zakon terja pojasnilo bolniku o možnih tveganjih, neželenih učinkih, negativnih posledicah in drugih posledicah predlaganega zdravljenja ter pojasnilo tudi o posledicah njegove opustitve, so v praksi tovrstna pojasnila hudo skopa in pomanjkljiva ali pa jih sploh ni. Če se na zaprtem oddelku zdravljenju upremo, smo tablete prisiljeni vzeti, ob tem pa smo ponavadi deležni strokovnih prijemov, vezanja na posteljo ter drugih oblik psihofizičnega nasilja.« Ljudje, ki imajo izkušnje z zaprtih oddelkov in so se najhujšega rešili z veliko truda, opozarjajo, da je treba nekaj ukreniti, da so razmere pogosto nevzdržne, da je bodočim bolnikom, ki se bodo tam znašli, treba zagotoviti varstvo osebnega dostojanstva ter drugih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Naj to ne ostane samo pobožna želja. Za to se bori Barbka in z njo vse več in več posameznikov ter skupin. Mnogim svojcem in zdravljenim ter ozdravljenim posameznikom po vsem preživetem zmanjka moči, da bi glasno in jasno in z veliko vere, kot to počne Barbka,  povedali svojo resnico. Barbki so grozili, ampak ona je res nora, kot pravi, in je pripravljena marsikaj tvegati, da bo kmalu drugim lažje.

MATEJA J. POTOČNIK/Zarja

S Klavdi ob Ljubljanici. 

Več v reviji Zarja/Jana št. 32, 6. 8. 2019.