»Jurčki, smrekovčki in vse te suhe veje …« je bil napev, ki se je vsakokrat nehote prikradel v moja ušesa ob misli, da se peljem v evropsko glasbeno prestolnico leta. Moram priznati, da se pravzaprav nikoli nisem poglabljala v ozadje celotnega evrovizijskega spektakla. Kot povprečna navdušenka nad to prireditvijo sem po navadi udobno zleknjena na kavču s številnimi pripombami spremljala nastopajoče in se zabavala ob tem glasbenem cirkusu.

Doma izbrana izvajalka ali skladba je bila po navadi in brez izjeme začinjena s številnimi komentarji, z zgražanjem ali navdušenjem in – če se le da – še s pikantnimi podrobnostmi. A že bežen pogled v zakulisje letošnjega dogajanja na kraju samem je dal slutiti, da je to zabava predvsem za gledalce, za nastopajoče pa je takšna prireditev pravo garanje.

Odločilni četrtek. »Počutim se v redu; malo imam še jutranji glas, ga moram razgibati, pa bo. Sicer pa je vse O. K.,« so bile besede simpatične 19-letne Maje Keuc ob prvem pozdravu okoli poldneva, ko se je odpravljala proti areni Esprit. Priprave na polfinalni izbor so se začele pred desetimi dnevi, ko je naša predstavnica s spremljevalnimi vokalistkami in slovensko delegacijo prispela v Düsseldorf – nastopi, vaje, novinarske konference, fotografiranje in ponovno vaje in čakanje. »Letos preseneča, koliko dobrih vokalov pravzaprav nastopa. Zares veliko je dobrih izvajalcev in Maja je med glasovno močnejšimi. Prepričan sem, da ji bo uspelo,« je brez kančka dvoma zagotovil vodja slovenske delegacija Aleksander Radič. Tudi stavnice so napovedovale uvrstitev v finale in poznavalci so le optimistično prikimavali ob omembi Maje Keuc, a četrtkov nastop je bil odločilen.

Konkurenca med devetnajstimi državami v finalu je bila res močna, če že ne zaradi pevskih zmogljivosti izvajalcev pa zaradi njihovega nastopa(štva). Zgleden primer sta bila predstavnika Irske, tudi Moldavci s svojimi pokrivali niso ostali neopaženi, veliko pozornosti pa je pritegnil še švedski predstavnik. »Ah, v tega so pa tako in tako vse zagledane. No, pa najbrž ne samo punce,« sta na vaji ugotavljali predstavnici slovenske delegacije. Po vaji se je napetost samo še stopnjevala. Iz številnih prostorov je bilo slišati prepevanje, pa tekanje po hodnikih, napotki nastopajočim, ličenje, friziranje, preoblačenje, tehnične podrobnosti, nadlegovanja novinarjev, strogi pogledi varnostnikov. Maja je bila pri vsem tem kot prava profesionalka osredotočena samo in edino na večerni nastop, ki ga je spremljalo več kot sto milijonov gledalcev. »Jaz si samo želim, da bi odpela, tako kot je treba, najboljše, seveda. Želim si, da bi bilo vse tako, kot smo si zamislili. Samo to si želim,« so bila Majina pričakovanja. »Preden stopiš na oder, seveda pomisliš na to, koliko ljudi te gleda, a ko si tam, to pozabiš. Moraš! Rečeš si, da si car, ker v tem trenutku nihče ne more tega odpeti namesto tebe – malo egotripa je namreč nujno potrebnega. In potem greš gor na oder in daš vse od sebe. Nastop je pravzaprav nagrada za ves trud ta večer,« je spremljevalna vokalistka Katja Koren pojasnila recept za premagovanje treme.
 Dan se je prevesil v večer in pred areno so se že začeli zbirati prvi navdušenci. Najbolj so izstopali Irci, Švedi, Nizozemci in takole na počez je bilo videti več moških kot ženskih obiskovalcev. Pesem Evrovizije namreč že nekaj časa velja tudi za gejevski festival, kar prireditvi da poseben pridih. Zato sem se le muzala ob dejstvu, da je moj soprog deležen več moških pogledov kot jaz! Množica zbranih je bila prava paša za oči – pisana oblačila, naličeni obrazi, tu in tam perje okoli vratu, prepevanje pesmi favoritov in gibčno pozibavanje v bokih – takšni so pravi privrženci, ki skoraj do potankosti poznajo celotno kolesje tega glasbenega spektakla. Da o njihovem bogatem zgodovinskem znanju in podrobnostih o nastopajočih sploh ne izgubljam besed! »No, kaj napovedujejo stavnice?« sem povprašala enega izmed njih. »Francija,« je izstrelil kot iz topa. Z globoko nejevero sem ga pisano pogledala v oči, saj je bilo poleg običajnih pop pesmi letos slišati kar nekaj rokerskih ritmov. Na operno izvedbo nisem niti pomislila. »Tiste, ta resne stavnice se nikoli ne zmotijo. Že leta vedno točno napovejo zmagovalca, pa čeprav se je do zadnjega zdelo čisto neverjetno, da bi se napoved uresničila,« je še prepričljivo sklenil. Tudi Maji se je po napovedih obetal nastop na finalu, pa vendar – kaj, če so se tokrat le zmotili? Kaj, če so pričakovanja (ponovno) previsoka?

Slovenija gre naprej! »Vau!« je bilo vse, kar je švignilo skozi moje možgane ob vstopu v veliko areno Esprit, ki sprejme krepko čez trideset tisoč obiskovalcev. Velikost prireditvenega prostora je jemala sapo! Ker so bili slovenski navdušenci številčno med bolj skromnimi, je belo-modro-rdeči cilinder z napisom moje domovine med nekajtisočglavo množico še toliko bolj izstopal. »O, kako pa to, da ste prišli v Düsseldorf? Ste takšen privrženec te prireditve ali je bila pač tokrat priložnost, da si ta spektakel ogledate v živo?« sem planila k možakarju srednjih let, potem ko sem ga že nadlegovala s fotoaparatom. »Pravzaprav smo prišli spodbujat hčer, ki danes tu nastopa,« se je glasil odgovor, ki me je spravil v zadrego, saj Majinega očeta Borisa in mame Zdenke Keuc pač nisem poznala. »Zavedam se, da ji kot mama lahko dam še toliko nasvetov, opore in podpore, a na koncu se mora sama spoprijeti s tem. Ni enostavno. Želimo si le, da bi odpela najbolje, kar zna, na vse drugo pa tako in tako ne moreš vplivati,« je s skrbjo v očeh svoja občutja pred hčerinim nastopom opisala Majina mama. »Veste, koliko truda je potrebnega za kaj takšnega, koliko stvari je odločilnih pri tem? Za Majo je bilo to res naporno obdobje. Na to nihče ne pomisli, skoraj vsi so se obregnili le ob njene škornje, obleko ali pa ob kakšne še bolj nepomembne stvari. A Maja je vedela, da bo tako, na to nas je tudi opozorila, vendar se s tem ni želela obremenjevati. Zanjo in za nas je pomemben le današnji nastop.«

Polfinalni izbor se je začel. Maja in spremljevalne vokalistke so nastopile kot trinajste, takoj za Dano International, veliko zmagovalko izpred trinajstih let in ikono gejevskih navdušencev. Čeprav je bilo v dvorani čutiti posebno privrženost tej izraelski predstavnici, pa je njen nastop pustil bolj mlačen vtis. Na vrsti je bila Slovenija. S kotičkom očesa sem opazovala Majina starša, ki sta napeto opazovala hčerin nastop in po vsej verjetnosti prestajala najdaljše minute v življenju. Nastop je bil dober, pa vendar – je to dovolj? Tabela še zadnjih desetih finalistov se je na razglasitvi hitro polnila in prosti sta bili le še dve mesti. Bo? Ne bo? In nato zmagoslavni krik in nepopisno veselje v slovenski delegaciji. Slovenija gre naprej! Vendar pa za proslavljanje (še) ni bilo časa. Že naslednji dan je bil namreč ponovno nastop pred strokovno žirijo, vaje in čakanje na finale.

Končno sobota. Med našimi nastopajočimi je bilo čutiti vznemirjenje pa tudi olajšanje, saj je po več kot desetih nastopih na velikem odru prišel tisti trenutek. Medtem ko so potekale še zadnje priprave na veliki finale, se je pisana množica obiskovalcev zbirala pred veliko areno in najbolj zagreti so vzklikali imena svojih favoritov. »Tudi vaša pesem je zelo dobra,« sta pripomnila dva oboževalca prireditve, ki sta Majino ime med vsemi nastopajočimi zelo dobro poznala. Dvorana je bila polna do zadnjega kotička in šov se je začel. Po glasnem ploskanju je bilo videti, da je Majin nastop navdušil, saj je po celodnevnem strahu in skrbi za glas zapela brezhibno. Še pet nastopajočih, dolgi trenutki čakanja in nato razglasitev glasovanja, ki sta jo večkrat pospremila glasen »Buuuuu!!!« in žvižganje iz občinstva. Države so se namreč ravnale po starem pravilu, da je sosed sosedu najboljši prijatelj. A kljub temu je bilo po dolgem času ponovno slišati: »Dvanajst točk za Slovenijo!« In to kar dvakrat. Azerbajdžan je presenetil, saj nanj kot na zmagovalca nihče ni pomislil. Razen dobrih poznavalcev zakulisja, ki vedo pomenljivo povedati, da si ta azijska država zadnjih nekaj let zelooo močno prizadeva za zmago in da pri tem vse prej kot skopari. Luči na odru so se ugasnile in nekateri bolj, drugi manj razočarani predstavniki 25 držav so se vračali v svoje prostore. Maja in celotna slovenska delegacija je v njih prebila štirinajst dni po vsaj trinajst ur na dan. Čeprav je Maji Keuc do uvrstitve med deset najboljših zmanjkalo samo devet točk, so bila dekleta zadovoljna. Tudi sotekmovalci so pohvalili nastop in avtorja pesmi. Med njimi Dino Merlin, favorit iz Bosne in Hercegovine, ki je bil nad Majo in dekleti povsem navdušen. Ob tem se je zahvalil Sloveniji za dvanajst točk. Po drugi uri zjutraj je Maja po dolgem času končno lahko objela starša. Vidno utrujena sta bila ponosna na svojo hčer, da je zmogla ves ta predvsem psihični napor ter na koncu še odpela najbolje, kot zna. Naslednji dan, v nedeljo, pa domov. Z dvignjeno glavo in ponosno, kot je dejala ena izmed deklet, saj so Maja Keuc in spremljevalne pevke Ana, Sandra, Katja in Martina svoje več kot odlično opravile. Vsega skupaj so premagale trideset držav in se na koncu uvrstile na 13. mesto. Francija – veliki letošnji favorit – je pristala na 15. mestu.