Na žalost ne zaradi njegovih sijajnih uspehov v operacijskih dvoranah po svetu in pri nas, temveč ker so ga v svoje zdrahe zapletli zdravniki v ljubljanskem univerzitetnem kliničnem centru. Prof. Mishaly o teh dogodkih, predvsem pa o ljudeh, ki v njih nastopajo, ni hotel govoriti. Vendar pa je privolil v ekskluzivni intervju za Jano.

Imamo po vašem mnenju v Sloveniji kirurga, ki bi lahko samostojno operiral prirojene srčne napake otrok? Ali pa vsaj 80 oziroma 90 odstotkov teh otrok, medtem ko bi pri nekaj posebej zapletenih deformacijah poprosili za pomoč iz tujine?

Seveda imate takega kirurga. To je dr. Robert Blumauer, ki se je ob meni učil in naučil samostojno operirati tudi otroke s precej zapletenimi napakami. Če bi hoteli maksimum, največ in najboljše, bi morda še potreboval nekaj malega sodelovanja, sicer pa dr. Blumauer obvlada večino dela. Ne bi mogel točno oceniti z odstotki, lahko pa rečem, da zna večino operacij.

Zakoreninjeno mnenje je, da bi pravzaprav potrebovali dva kirurga, ki bi se naučila operacij v nekajletnem zamiku. Zakaj mislite, da bi bilo to potrebno?

Ne mislim, da bi potrebovali dva kirurga, eden popolnoma zadostuje. Sicer je res, da je dobro, če imaš še nekoga, če se zgodi, da je prvi iz kateregakoli razloga zadržan, zaseden ali na počitnicah. Tudi konkurenca, nekaj prijateljske in dobronamerne tekmovalnosti, je zelo koristna, saj vodi k izboljšanju, k večjemu prizadevanju in ima gotovo dobre rezultate. Vendar je načeloma en sam kirurg čisto dovolj.

Preberite še ...

· Prehrana

Živila, ki jih morate jesti v poletnih mesecih

Kaj pa če se zgodi, da se rodi otrok, ki nemudoma potrebuje operacijo, kirurga pa ni? Zdi se logično, da bi bilo dobro, če bi zaradi tega imeli dva kirurga.

Saj pravim, dobro je, če imaš dva, vendar je čisto v redu, tudi če imaš samo enega. Skoraj v vsakem primeru je možno najti rešitev tudi za nujna stanja, otroku lahko začasno pomagaš, dokler kirurg ni spet na voljo. Tisto, kar je nujno potrebno, je, da je v centru usposobljena skupina, ki obvlada take situacije.

Je sploh realno, da imamo tak program v Sloveniji? Zakaj bi ga razvijali, če lahko otroke vozimo v tujino?

Mislim, da si Slovenija in njeni državljani, zlasti pa njeni otroci zaslužijo tak program. Vaša država je v vseh pogledih izredno napredna, kar velja tudi za medicinske dosežke. Zdi se mi popolnoma nepotrebno, da bi še naprej vozili otroke v München, če imate izurjene strokovnjake doma. Program operacij prirojenih srčnih napak je za Slovenijo zelo realen, možen, ljudje, ki so doslej delali v njem, so tudi zelo profesionalni, vse bi lahko teklo kot namazano. Pa ne teče. Moram priznati, da nisem nikoli razumel motivacije ljudi, ki so si prizadevali, da se to zruši. Verjemite, da sem se trudil, a tega še danes preprosto ne razumem.

---

Več preberite v tiskani Jani (št. 21, izid: 27. 5. 2014).

---