Revija Zarja

Iz ZDA smo uvozili še eno sranje potrošniške histerije, črni petek. Kot da niso dovolj že valentinovo, noč čarovnic in Božiček, ki ga je rodil marketing Coca-Cole. Manjkajo le še zahvalni dan in farme puranov. Predniki so rekli »Valentin ima ključe od korenin« in »na Gregorja dan se ptički ženijo«. Zakaj iz narodovega spomina ne napravimo praznika pomladi in ljubezni? Kako je mogoče, da ob razglašeni klimatski katastrofi propagirajo noro potrošništvo, ki jo pravzaprav povzroča? Ali ni »zelena ekonomija« zgolj nova profitna platforma globalnega kapitala? Ali ne bo raja ponovno plačevala davkov za reševanje zablod kapitalizma in elit?

Slepilo napredka

Pozitivistična znanost je obljubljala, da bo pojasnila vse skrivnosti narave in odprla človeku pot do neskončnega napredka. Ker je napredek odrešil človeštvo fizičnih naporov, se je prikazoval le s svoje pozitivne strani. Slepilo napredka je vzbudilo med ljudmi velika pričakovanja o neskončno srečnem stanju v prihodnosti. Napredek je kmalu postal sinonim za lastništvo materialnih dobrin. Ker so bile človekove osnovne življenjske potrebe kmalu zagotovljene, se je sprožila učinkovita propagandna mašinerija in postala generator nastajanja umišljenih potreb, ki jih sodobni človek »mora« zadovoljiti. Iz sredstva, ki naj bi človeku pomagalo polniti vsebino življenja, je postal osrednja vrednota napredek sam. Sredstvo za doseganje cilja smo sprevrgli v cilj. Rodilo se je potrošništvo ter preraslo v obsesijo in histerijo. Trgovski centri so postali templji nove vere, bankomati tabernakelj najsvetejšega in banke prostori, kjer se prodajajo odpustki za storjene grehe. Napredek je postal mit sodobnega človeka in hkrati njegova usodna samoprevara, kajti znana je resnica, da med občutkom sreče in materialnim napredkom obstaja negativna povezava. Nad določeno ravnjo rast ne povečuje sreče. Ko so zadovoljene osnovne materialne potrebe, je dodatni prihodek v večji meri namenjen statusnim dobrinam (večja hiša, močnejši avto, daljše jahte, počitnice na prestižnih lokacijah itd.). Obenem pa pričakovanja, ki niso izpolnjena, vedno vodijo k stanju »nesrečnega«. Vsak obisk supermarketa vodi v frustracije, kajti človek vedno najde stvari, ki so nedosegljive debelini njegove denarnice.

Še vsaka revolucija je požrla svoje otroke

Danes se napredek tako rekoč enači z informacijsko revolucijo. Še vsaka revolucija je požrla svoje otroke, sedanja informacijska pa je najkrvoločnejša. Ljudje so se zabubili v svoje kokone, kjer ždijo pred ekrani v iluziji, da so se s tem izognili nasilju zunanjega sveta. V virtualnem svetu PC-zaslon deluje kot varno okence v neprebojni steni bunkerja, kjer nam nihče nič ne more. Toda zidovi bunkerja nas držijo v izolaciji od stvarnega sveta. Smo kot brodolomci, ki pošiljajo svoja pisma v steklenici. Posledice so strašljive. Ljudje se vse redkeje družijo, ne navezujejo osebnih stikov, se ne ogovarjajo več, dotikanje je prepovedano, nestrpni so do drugih in drugačnih, bojijo se drug drugega. Živimo v neoliberalni džungli, kjer je človek človeku volk. Mnogi ne vedo več, kaj se z njimi dogaja. Drugi pa nočejo niti vedeti, ker se bojijo, da bi vedeli. Medtem od ljudi odtujena oblast ždi v svojih slonokoščenih stolpih, obdanih s kamerami, z varnostniki in policijo. S plebsom komunicira zgolj še preko PR-služb, in če ne gre drugače, z uporabo vodnih topov, solzivca in gumijevk. Oblast povzema oblike labirinta institucij, v katerem nikoli ne pridemo do konca brezkončnih hodnikov in neštevilnih pisarn. Potekata čedalje večja koncentracija oblasti in birokratizacija vsakršne družbene dejavnosti. Zakoni nimajo ničesar več skupnega z resničnimi interesi ljudstva. Za vsako dejavnost ljudje potrebujejo dovoljenje »pristojne« avtoritete. Nikakršne pobude od spodaj ni mogoče realizirati brez podpisa »odgovornega« in nobeno prostovoljno združenje se ne more ustanoviti, ne da bi dobilo soglasje. Totalna država postaja čedalje bolj totalitarna. Totalitarna država je en sam gromozanski birokratski stroj s kasto svojih uslužbencev. Tudi tehnokrati so postali lakaji vladajočega razreda. Po zaslugi teh državnih aparatov, ki preračunavajo in načrtujejo življenje ljudi, je enoličenje sveta neznansko napredovalo. Vse je standardizirano in poenoteno. V bedi svojega enoličnega življenja tega ljudje niti ne opazijo. Oblast se je pobožanstvila v svoji aroganci in ignoranci ter proizvedla teologijo lažne demokracije, v kateri so anonimni verniki razosebljeni posamezniki. Države si na vso moč prizadevajo, da bi odpravile mejo med javnim in zasebnim; bolj ko postaja prava oblast prikrita in neprepoznavna, več razvidnosti terja od svojih podložnikov. Čeprav spada birokracija med javne zadeve, je brezimna, kodirana in zagonetna. Zasebnik pa mora na veliki zvon obešati svoje zdravstveno, premoženjsko in družinsko stanje, zanj je vse manj zasebnosti, ni je v ljubezni, ne v bolezni in ne v smrti. Državljan ne sme ničesar skrivati pred Partijo ali Državo, ki vanj uperjata hipnotični kačji pogled nenehnega sumničenja. Ubogi državljan vnaprej prevzema krivdo za karkoli in obupno išče krivdo pri sebi (kriv si, če si revež; kriv si, če si lačen; kriv si, če si bolan .... ).

Raja je dobila podnebno krizo, kapital pa podnebno priložnost

Če želimo spremeniti svet, moramo takoj problematizirati idejo materialnega napredka in se izogniti potrošništvu. Torej se moramo ukvarjati s problemom preživetja, ne pa s problemom materialnega izobilja, kajti kapitalizem rasti umira, tako kot je umrl socializem rasti. Podobna sta si kot brat bratu in oba kažeta nazaj v preteklost. Če hočemo preživeti, se moramo odpovedati dogmi neomejene rasti, ki se izkazuje kot rast BDP. Že leta 1996 je okoljski ekonomist Herman Daly zapisal: »Najbolje bi bilo, da na BDP kar pozabimo.« Toda s tem dregnemo naravnost v srž kapitalizma, kajti vrhovni zakon kapitala je rasti ali propasti! Brž, ko se profitna mera znižuje, se sistem zaustavi, kajti kapital se ne more več reproducirati. Padanje profitne stopnje se je poskušalo zmanjšati s produkcijo manj trajnega blaga in selitvijo proizvodnje v države z nizkimi mezdami. Sledil je preskok v finančne špekulacije globalnega kazina, temu je sledil finančni polom leta 2008. Sedaj se išče novo tržišče, ki bi obnovilo rast profitov, in to je green new deal. Toda pozor, ta koncept niti z besedo ne odstopa od dogme neomejene rasti. Nasprotno, država bo z izdatno obdavčitvijo ljudstva »za emisije CO2«« zbrala dovolj denarja za subvencioniranje »zelenega« preboja, ki ga bo izvedel kapital. Ljudem bo seveda rečeno, da s tem rešujejo planet, v bistvu pa bodo ponovno reševali kapitalizem. Raja je dobila podnebno krizo, kapital pa podnebno priložnost. Politika bo raji spet naprtila plačilo stroškov za odpravljanje poškodb okolja, ki jih povzroča kapital. Elita pa ima tudi rezervni scenarij. Nekega dne bodo mediji udarili z novico, da človeštvo ni bilo sposobno znižati emisij toplogrednih plinov in da je edina rešitev geoinženiring, torej tehnološko urejanje klime. Oblast bo hitro sprejela ustrezne zakone, ki bodo zapečatili usodo ljudi. Če se poprej ne pokončamo z atomskimi bombami in končamo kot žareči prah v peklu njihovih gob.

Preživeli bomo le, če izkoreninimo tako revščino kot razkošje

Ker pa se tudi elite boje nuklearnega uničenja, imajo še en scenarij. Zaradi ohranitve dogme neomejene rasti bo prišlo do pomanjkanja virov, kar bo pripeljalo do racionalizacije porabe, čemur bo sledila administrirana delitev dobrin. Družba pomanjkanja pa bo od mrtvih obudila fašizem, tokrat v obliki popolnega nadzora s pomočjo informacijske tehnologije.

Filozof Ivan Illich piše: »Sožitje ali tehnofašizem!« In prav ima, kajti racionalizirana poraba dobrin bi vodila v okoljski rasizem in novi fašizem. Ukinitev samoreguliranja bi peljala k uvajanju birokratskega urejanja. S pomočjo robotizacije, umetne inteligence in informacijskih tehnologij pa smo tako in tako na poti v totalitarno državo nadzora nad sužnji.

V izogib temu se vprašajmo, kako živeti v mejah sveta, ki smo ga podedovali od narave. Za začetek se usmerimo v varčno porabo in prostovoljno poenostavljanje življenja. Osredotočimo se na dobrine, ki so nujne za preživetje, in nehajmo, ko smo zadostni. Samo aktivna večina lahko iztrga moč iz rok leviatana, za katerega nenehna rast pomeni edini način preživetja. Mi pa bomo preživeli le, če izkoreninimo oboje, tako revščino kot razkošje.

Objavljeno v reviji Zarja Jana št. 50, 10. 12. 2019