Zarja Jana

K tanki rdeči knjižici me je sprva pritegnil predvsem naslov zbirke, v kateri bo v kratkem izšla. In sicer se nova zbirka založbe Sanje imenuje Knjižnica sežganih knjig. V njej bomo nedvomno našli vse običajne osumljence, z Galilejem na čelu. A »otvoril« jo bo pri nas skoraj docela nepoznan možak po imenu Wilhelm Reich s svojo zgoraj omenjeno knjižico Prisluhni, mali človek!

Sicer sem se ga že dlje namenil raziskati. In ko sem se zdaj vanj malce bolj poglobil, sem ugotovil, da je gospod vsekakor vreden predstavitve. Zdravnik, mislec, seksolog, psihoanalitik, pravzaprav interdisciplinarni genij … Predvsem pa pionir in domnevni odkritelj kozmične življenjske energije, čigar knjige so sežigali tako nacisti kot komunisti in tudi kapitalisti.

Prav ste prebrali. V Ameriki, bojda utripajočem srcu moderne demokracije, so še leta 1960 s sodno odredbo masovno sežigali knjige.

A začnimo raje na začetku. Naš portetiranec je bil rojen leta 1897 v današnji Ukrajini. V prvi svetovni vojni je služil kot poročnik avstro-ogrske vojske in poveljeval 40 vojakom. Čakala ga je, v najslabšem primeru, udobna vojaška kariera. A se je raje odpravil na Dunaj, saj je hlepel po znanju.  Revolucija! Že kot sila mlad mož si je belil glavo s tem, kako je možno, da je človeška spolnost tako slabo raziskana. Predavanja, ki jih je poslušal na dunajskih medicinskih univerzah, so ga sprva zbegala in kmalu dokončno razočarala. »Predavatelji so spolnost slikali kot nekaj čudnega in celo bizarnega!« se je kasneje čudil. »Kot da ne bi bilo pri vsem skupaj sploh nič naravnega!« Po pravo znanje je moral seči onkraj uradnega kanona. In tako je že pri 24 postal asistent samega Sigmunda Freuda, velikega čarovnika raziskovanja v podzavest potlačene seksualnosti.

Reichovi prvi knjigi, Analiza značajev in Funkcija orgazma, ostajata še danes klasiki psihoanalitične literature. Njegove inovacije so postale pomemben del moderne psihoterapevtske prakse. Kot neutruden terapevt je na terenu ugotavljal, da je jakost pacientovih nevroz neposredno vezana na njegovo nezmožnost doseganja spolne potešitve brez krivde. In ko je bil ta cilj dosežen, so simptomi spet in spet preprosto izzveneli!

A zgornjemu klicaju navkljub sploh ni šlo za Reichovo najpretresljivejšo tezo. Ta se je namreč glasila, da je nevroz med ljudstvom v resnici mnogo več, kot predpostavljajo tudi največji pesimisti. Po Reichovem mnenju bi lahko govorili o pravi epidemiji duševne patologije, ki izvira iz globoke spolne nepotešenosti ljudskih množic.

Bolj ko je Reich pronical v podrobnosti te prej neslutene epidemije, bolj je bil prepričan, da je z individualnimi terapevtskimi obravnavami preprosto ne bo mogoče obrzdati. Za zasuk na boljše bi bila potrebna celostna sprememba družbe. In sicer taka, ki bi na prvo mesto postavila posameznika in njegove najgloblje potrebe. Z eno besedo: potrebna bi bila revolucija.

Proletarska spolna politika. Časi teh spoznanj so bili tudi časi, ko je začel Reich plačevati čedalje višjo ceno za svoj prirojeni pogum. Potem ko je objavil izjemno delo Masovna psihologija fašizma, so ga iz Nemškega psihoanalitičnega društva preprosto izključili. Ne, ker bi bilo z njegovo analizo duševne motnje po imenu fašizem karkoli narobe. Kje pa, bila je kvečjemu preveč učinkovita in uničujoča. Freud pa je bil na stara leta čedalje bolj previden mož. In na svoja že tako »problematična« učenja ni želel klicati nobene tovrstne pozornosti.

Prav v tem istem času se je Reichu javno odrekla tudi nemška komunistična partija. Komunist je namreč postal, ko je na avstrijskih ulicah videl orožnike tri ure skupaj streljati v množico, pri čemer so ubili 85 in ranili tisoč stavkajočih delavcev. Takoj po vstopu v partijo je ustanovil Sex-pol – Nemško zvezo za proletarsko spolno politiko. Preko nje se je boril za nezaslišane novotarije, kot so boljši stanovanjski pogoji za ljudske množice, odprava zakonov proti splavu in homoseksualnosti, brezplačna kontracepcija ter zdravstveno zavarovanje za matere in otroke.

Ob ustanoviteljevem fanatičnem garaštvu je zveza kmalu premogla kar 20.000 članov in mrežo svetovalnic po vsej državi. Komunisti so postali na to stranko znotraj stranke očitno ljubosumni. Poleg tega jih je skrbelo, da se Reich mnogo preveč ukvarja s seksom in mnogo premalo z rdečo revolucijo. Strankini velikaši so odredili, da je treba vse njegove tekste umakniti iz strankinih knjigarn. Nacisti so šli še korak dlje in jih kmalu začeli javno zažigati.

Iz povsem poživinjene Hitlerjeve Nemčije je Reichu uspelo pobegniti, tik še preden je bilo njegovo ime postavljeno na seznam za odstrel. Leta 1939 je iz Norveške odplul v Ameriko na zadnji ladji pred izbruhom druge svetovne vojne.

Znal je narediti dež. Združene države so še vedno nepokorjenemu prišleku ponudile varno zavetje pred vojno in sprva tudi precej strpnejše okolje za nadaljnje raziskave. Vanje se je vrgel s celim bitjem. Z vsakim letom je bil bolj prepričan, da je odkril najosnovnejšo psihološko funkcijo človeškega orgazma. Ta naj bi bila vzdrževanje energijskega ravnovesja sistema, predvsem preko odvajanja odvečne energije. Še enkrat: Reich je imel kakovosten orgazem brez krivde za nujen pogoj duševnega zdravja. In to tako za moške kot za ženske.

Tovrstne nevarne teze bi mu Američani takrat morda še tolerirali … če ga ne bi raziskovalna žilica spodbudila, da se je vrgel v preučevanje posebne energijske povezave med vsemi živimi bitji, ki jo je začel opažati že daleč prej. Poimenoval jo je orgonska energija. In sčasoma se je odločil, da ne gre za nič manj kot osnovno spolno življenjsko energijo, ki poganja celotno vesolje.

Njegovo odkritje naj bi imelo tudi izjemne praktične potenciale. Reich je namreč začel pridno graditi t. i. orgonske akumulatorje – velike lesene škatle, obdane z izmeničnimi plastmi volne in kovine. Potem ko mu je uspelo izdelati dovolj velike, da so lahko v njih bolniki sedeli, se je lotil zdravljenja raka. Na lastno pest je začel eksperimentalni program in v njem so sodelovali sami tako hudo bolni ljudje, da jih je lahko uradna medicina samo še poslala domov umret. Večina je na koncu to sicer tudi storila, a ne, preden so po sedenju v orgonskih akumulatorjih zabeležili vrsto izboljšav. Zmanjšana bolečina, boljša krvna slika, pridobljeni kilogrami in zmanjšani tumorji so bile le nekatere izmed njih.

Obenem je Reich pridno razvijal nove načine izrabe orgonske energije. To je počel na posestvu Orgonon, ki ga je na pol poti med ekvatorjem in severnim polom ljubeče zgradil pri vasici Rangeley v zvezni državi Maine. Tam je razvil orgonski razbijalec oblakov ali orgonski top, ki naj bi zmogel spreminjati lokalne vremenske razmere z uravnavanjem orgonske energije v ozračju.

Dobro dokumentirani so primeri, ko so ga mali kmetje sredi srdite suše najeli, da bi ustvaril dež. Sliši se kot znanstvena fantastika, pa ni. Preprosto preveč je pričevanj, da mu je podvig tudi uspel – preveč, da bi jih lahko zanemarili.

Sodišče nad orgonsko energijo. Obetavna tehnologija pa žal ni dobila priložnosti za nadaljnji razvoj, saj je ameriška oblast deset let vodila tiho kampanjo, da bi jo uničila. Gonja je doživela vrhunec leta 1954, ko je zvezna administracija proti Reichu vložila tožbo zaradi prevare. Na koncu tega bizarnega procesa je sodišče odredilo, da je treba vse orgonske akumulatorje uničiti, kot tudi vsa navodila za njihovo izdelavo. Nadalje je sodišče prepovedalo vse Reichove knjige, ki omenjajo orgonsko energijo. Če je katerikoli zapis zgolj vseboval besedo orgon ali orgonski, ga je bilo treba nemudoma sežgati. Sistem je torej napel vse mišice, da odstrani nekaj, za kar je trdil, da sploh ne obstaja.

Avstrijskemu znanstveniku gotovo ni pomagalo, da se je pred sodiščem zagovarjal sam, brez odvetnika. Da je bil tako spektakularno nerazumljen, so veliko prispevali tudi novinarji, ki so se sladostrastno osredotočali skoraj izključno na »orgazmične potenciale« njegovih trditev. In celo pisali, da svojim strankam oddaja »škatle za orgazme«. Taki članki so bili seveda krasen humus za čedalje bolj divje govorice, da v Orgononu ljudje tekajo okrog goli, da izvaja Reich poizkuse na v kletkah zaprtih otrocih ter da so orgonski akumulatorji naprave za masturbacijo pacientov – pravzaprav zlodejske mašine za proizvajanje orgazmov!

Sodni proces je bil študija bizarnosti. Reich je sicer neomajno zagovarjal, da nima sodišče nobene pristojnosti presojati njegovega znanstvenega dela, saj lahko to stori le porota znanstvenikov. A kaj ko je ameriški vladni urad za prehrano, ki je vložil tožbo, svečano obljubil, da so njegovi izvedenci naredili vse ustrezne poskuse na najmodernejših znanstvenih napravah … in da so pri tem jasno dokazali, da orgonska energija ne obstaja.

(S tem da ni bil noben od teh eksperimentov nikoli javno objavljen. Administracija pa je zavrnila celo vse prošnje, da bi razkrili vsaj imena znanstvenikov, ki naj bi jih opravili.)

Kakorkoli, sodišče je na koncu storilo natanko tisto, česar po Reichovem ne bi smelo. Z enim udarom kladivca je odredilo, da orgonska energija ne obstaja. Ker Reich ni upošteval sodne odredbe, so ga obsodili na dve leti zapora. Čeprav so, kot trdijo kredibilni viri, proti njemu pričali le infiltrirani policijski agenti. Dve leti zapora za tak prekršek se je vsem nepristranskim opazovalcem zdela nepojmljivo visoka kazen.

»Čistilna akcija«. A to je bil le začetek. Oblast je nemudoma potem tudi v resnici prižgala kres. V naslednjih mesecih so bile upepeljene tone knjig, raziskovalnih dnevnikov in biltenov. »Dežela svobodnih in pogumnih« se je spravila z ognjem izbrisati zadnjih 25 let Reichovega raziskovalnega dela. Njegove publikacije so v velikanskih škatlah nalagali na smetarske tovornjake in vozili v newyorško sežigalnico ob reki Hudson. Štiri leta kasneje, 17. marca 1960, so to pošastno čistilno akcijo ponovili in skurili še vse, kar so po kapljicah zasegli v letih vmesne preže. Hitlerjev Mein kampf, kaj ni hecno, pa so ves ta čas pustili povsem pri miru.

Potem ko je odslužil osem mesecev svoje dveletne zaporne kazni, se Wilhelm Reich 3. novembra 1957 v svoji celici zvezne kaznilnice v Pensilvaniji zjutraj preprosto ni prebudil. Mnogi še vedno verjamejo, da so ga v zaporu zastrupili … A kdo ve, ali ga je bilo sploh treba. Po pričevanju hčerke je šlo pri vsem skupaj kar za »sodni umor«, saj je bil oče v zaporu kot zver v kletki in je iz dneva v dan vidno hiral.

 Preden presojate, berite! Za konec tega prispevka se moramo vrniti v njegovo izhodišče. Pa če je imel Reich glede orgonske energije prav ali ne, knjiga Prisluhni, mali človek! dokazuje, da je bil izjemen družboslovni mislec.

Še več, bil je vizionar redke drznosti, ki mu je preprosto zmanjkalo soborcev. Nase je navlekel bes porajajočega se zahodnega totalitarnega sistema, ki je danes menda ja opazen celo največjim naivnežem? Brez sence dvoma je bil nekdo, ki je probleme človeške narave in moderne družbe razumel neprimerno bolje kot plejada kronanih oslov, ki je takrat kraljevala v akademskem in znanstvenem svetu. Takrat in … Si kdo upa dvigniti glas, da je danes kaj bistveno drugače?

Podobnega mnenja je tudi urednik zbirke Knjižnica sežganih knjig Rok Zavrtanik. V predgovoru k edinemu Reichovemu delu, ki bo po novem kmalu dostopno tudi slovenskemu bralcu, je zapisal takole: »Eden ključnih razlogov za izjemno stisko, v kakršno je danes zašlo življenje na našem planetu, je strategija zavračanja vsake racionalnosti in celo znanstvenih odkritij, ki ne sovpadajo s pričakovanji prevladujoče maksime in z njenimi vse prej kot omikanimi interesi. In tako na primer obsežna zapuščina Nikole Tesle še danes ostaja nedostopna za javnost. Kar je le drugačna oblika sežiganja knjig. Seveda tistih, ki so najbolj nevarne za oblastniški ustroj, ki se hrani s prevaro naših čutov in misli – torej z našo nevednostjo in neizobraženostjo.«

V nadaljevanju je urednik bralcu na srce položil še tole: »Ko sem se lotil raziskave Reicha in njegovega dela, se je odprla Pandorina skrinjica, iz katere je privrel vrtinec polresničnih podob in prikrojenih podatkov, na katere zlahka nasedejo celo emancipirani in inteligentni ljudje. Potrebna je posebna vztrajnost, da presejete članke, ki vam jih ponujajo najbolj priljubljeni iskalniki, v katerih je Reich predstavljen kot erotoman, njegove raziskave s posmehom odpravljene, njegovi orgonski akumulatorji poimenovani za ‘seks stroje’… Zato se ne dovolite zmesti: preden presojate Reicha, ga berite.«

Objavljeno v reviji Zarja Jana št. 50, 10. 12. 2019