Monika Kučinič: Bolečine ne čutim več

Tisti, ki so Moniko videli v ringu, vedo, zakaj je njen vzdevek Pitbull. Njen cilj je kmalu nositi naziv svetovne prvakinje. Potem ko sem jo videla od blizu, ne dvomim, da ji to lahko uspe. 

Mansardna telovadnica nad trgovskim centrom v Domžalah. Vroče je in rahlo zadušljivo, a še zdaleč ne toliko, kot bo na koncu treninga. Devet postavnih dedcev in ena majhna, a ‘nabita’ punca. Monika Kučinič, naša edina profesionalna borka MMA – mešanih borilnih veščin. Na nedavni mednarodni prireditvi v Tivoliju je spet zmagoslavno dvignila roke nad premagano nasprotnico.

Kolebnice švistajo po zraku, medtem ko skačejo. Ogrevanje. Vsi so videti še spočiti in hladni. Hop hop hop do piska. Kratek odmor in spet pisk. Monika skaklja z noge na nogo, levo, desno, poplesuje. Učinkuje lahkotno. Majhna, tako da je kljub izklesanim mišicam videti drobna, z baletno figico na glavi, nasmehom in glasom, ki je mehak, umirjen in niti malo zadihan. Njene oči so svetle in bistre, poteze njenega obraza markantne. Smeje se kot dekletce. Težko si jo ta trenutek predstavljam kot ubijalski stroj v ringu. A ni mi treba dolgo čakati. Vaje postajajo težje, intenzivnejše. Prevali, kombinacije korakov in udarcev, stoja, preval ... Zdaj so tla že mokra od znoja, dihanje je zasoplo. Povprečen rekreativni telovadec bi bil po 15 minutah tega drila že spužva. Tu pa ni popuščanja, šele ogrevanje je. Za boj, ki bo vsaj toliko ali pa še bolj naporen. Najprej udarjajo po zraku, proti namišljenemu nasprotniku. Že takrat se na Monikinem obrazu nekaj spremeni. Vsa mehkoba izgine. Njen pogled izpod čela jo naredi za tiste vrste punco, ki je ne bi hotel razjeziti. Mnogo bolj hitra, okretna in gibčna je kakor moški, s katerimi trenira. Prav vidiš jo, kako bi v ringu lahko kot David spodnesla noge Goljatu. A potrebni sta tudi moč in sila. Te pa imajo fantje več. Da z Moniko ni dobro češenj zobati, fantje odkrijejo takoj, ko se z njo spoprimejo. Čeprav so močnejši in težji, je Monika toliko bolj agresivna in vztrajna. Kdor na začetku poskuša biti 'obziren' z njo, kmalu ugotovi, da z njo ne bo šlo v rokavicah.

Zmagala z zlomljeno čeljustjo. Monika je začela trenirati pred desetimi leti, pri sedemnajstih. Ne prav zgodaj, a njen talent se je pokazal takoj. Po enem mesecu treninga kickboksa, s katerim je začela, je že stala v ringu. Potem je šlo hitro. »Zelo kmalu sem šla v profesionalne vode, a želela sem še več, več boja, bolj zares. Lotila sem se tajskega boksa, in ko sem osvojila tega, sem se lotila MMA, ki je v samem vrhu tovrstnih športov. Po letu treniranja sem že imela prvo borbo in zadnjih pet let sem tu.« To je Monikina služba, od katere živi. Ni pa bilo lahko. To so vendarle obrobni športi, v katere se ne steka ogromno denarja kot denimo v nogomet, košarko ali kolesarstvo. Brez sponzorjev ne gre, še posebej ne na začetku, ko se je treba šele uveljaviti. »Tudi pozneje borbe nimaš vsak mesec, da bi ti prinašala redni priliv. Ali pa ko pridejo poškodbe in moraš okrevati – takrat so sponzorji neprecenljivi.«

Poškodb je Monika izkusila že dosti: zlom stopalnice, nategnjene vezi, natrgane mišice in večkrat zlomljen nos. Kar mehak je že od udarcev, se posmeje. Poškodbe pridejo takrat, ko kloniš v glavi in energetsko, pove. A ni prehudo, saj pravi, da bolečine sploh ne čuti več. »Na začetku me je grozno bolelo. Skoraj po vsakem treningu sem se doma zjokala, ker je bilo tako težko, še bolj zato, ker sem trenirala s fanti, ki so bili po 15 in več kilogramov težji od mene ter precej višji in močnejši. To pa pomeni tudi močnejše udarce in mete ob tla.« Sčasoma se je utrdila in tako navadila na bolečino, da je ne čuti več. Ko ji je pred letom nasprotnica v prvi rundi zlomila čeljust, Monika tega še opazila ni. Borila se je do tretje in – zmagala. »Nekaj se je sicer premikalo, pa zob sem izpljunila, ampak da gre za zlom čeljusti, so mi povedali šele zdravniki po boju.« Namesto da bi jo bolelo, jo bolj požgečka, pravi. In po navadi komaj čaka, da dobi eno po nosu, ker jo to razjezi in je potem bolj bojevita. In bojevita je na vso moč. 

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 26, 1. julij 2025.

Mateja Jordović Potočnik