Jana

"Življenje pri nas je na srečo precej bolj umirjeno kot v mestih, sosedje se med seboj poznamo, pozdravljamo in si pomagamo,« pravi Tom Čopar, ki je od malega rad dobro jedel in se je zato zelo želel naučiti kuhe. Najprej je gledal pod prste babici in mami, nato pa se kalil v prestižnih restavracijah. Obožuje domačo hrano in trajnostno kulinariko. To filozofijo zdaj vsak dan uresničuje v Restavraciji Plesnik, kjer ustvarja z ekipo hotela in chefom Janezom Bratovžem. Njegovo delo je prepoznala tudi slovita Michelinova žirija in hotelu Plesnik podelila zeleno Michelinovo zvezdico – priznanje za vrhunsko kulinariko in zavezanost trajnosti.

»Izvedeti novico o Michelinu je bilo, kot da bi vame treščil komet! Najprej sem ostal brez besed, potem pa začel klicati sodelavce in jim sporočati odlično vest. Po podelitvi pa smo nazdravili in se ozrli na vse garanje, ki stoji za takšnim nazivom. Do slovite zvezdice vodi dolga (delavna) pot, vendar ti ni nič težko, če imaš to delo rad,« pove simpatični 28-letni Tom, ki se z nostalgijo spominja svojih kulinaričnih začetkov.

Od kolin do mladega krompirja. »Ves čas sem kukal, kaj sta na kuhinjskem pultu počeli mama in babica. In seveda pomagal. Lepa plat podeželja je tudi, da so hiše obkrožene z vrtovi, njivami in rastlinjaki, kjer pridelamo vse, kar gre potem v lonec. Pripravljamo pač tisto, kar trenutno raste,« razlaga Tom, ki so mu kot otroku najbolj dišali domači štruklji, enolončnice, cmoki in podobne dobrote. »V bistvu je bilo vse dobro, odvisno od letnega časa. Pozimi, ko so bile koline, smo imeli najboljše krvavice, spomladi, ko je zacvetel bezeg, pa sta mama in babica ocvrli res veliko bezgovih cvetov in zelo so mi šli v slast. Poleti smo nabirali gobe in tudi te so končale v loncih, prav tako številna samorasla zelišča, pravi praznik pa je bil, ko se je začel mlad krompir,« pripoveduje. Užival je tudi, ko so v Mozirskem gaju lovili ribe in stikali okoli bližnjega jezera. Gostinska šola v Celju je bila nekako logična izbira.

Naporen, a lep poklic.  »Čisto malo sem prestar, da bi pripadal generaciji, ki se je nad gostinsko šolo navdušila zaradi šova Masterchef, saj ga takrat, ko sem se odločal za šolanje, še ni bilo. Ko pa si danes pogledam kakšno epizodo, se mi zdi super, saj s kuhanjem v studiu nagovarjajo mnoge mlade, da se v resničnem življenju odločijo za ta naporni, a lep poklic,« pove Tom, ki je, ko je šel v srednjo šolo, tudi šel od doma. »Ta svoboda mi je prijala, da sem počel, kar sem si želel, naučil pa sem se tudi odgovornosti in samostojnosti, kar mi še danes pride zelo prav. Vesel sem, ker sem imel krasne profesorje, ki so me veliko naučili. Gostinstvo me je zanimalo, zato v šoli nisem imel težav. Zlahka sem opravil z njo, že v prvem letniku pa sem si začel nabirati tudi praktične izkušnje. Naziv organizator poslovanja v gostinstvu in turizmu se sliši imenitno, toda to v resnici pomeni veliko dela. To se je potrdilo tudi na Višji šoli BIC,« v pojočem savinjskem narečju razlaga bradati Tom. Prve izkušnje je dobival v Hiši Raduha pri Martini Breznik, tam se je prvič srečal z visoko kuhinjo in tam je v njem tudi dozorela želja, da bo kuhar, pa pozneje v Vili Herberstein, restavraciji La Raza v Španiji, posebna izkušnja pa je bila pri Janezu Bratovžu, s katerim sta postala sodelavca in prijatelja – zmaga mladostne iskrivosti in zagnanosti ter modrosti in izkušenosti.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 26, 1. julij 2025.

Mateja Jordović Potočnik