Mateja J. Potočnik

Z Zoranom se lahko pogovarjaš o vsem mogočem. Je razgledan, širok človek. Skladatelj, pevec, kantavtor, pisec besedil, pisatelj in kdaj pa kdaj tudi igralec. Žirija, ki mu je podelila nagrado Franeta Milčinskega Ježka za leto 2018, je v njem prepoznala pronicljivost, presežno odličnost, učinkovit humor, angažiran pristop. »Njegova besedila delujejo dolgo in se lahko umestijo v različne družbene ureditve in kontekste.« Pogovarjala sva se nekaj dni prej, preden naj bi se rodila njegova četrta vnukinja, zaradi številne družine se Zoran počuti bogatega. In prav ima.

Zoran, srečala sva se »v pričakovanju« vašega že četrtega vnuka, vnukinje.

Res je, sem kar bogat človek. Imam devet najožjih sorodnikov, pet otrok in tri vnuke. In Barbaro, ki je kraljica naše družine.

Imate srečo, da sta se našla z Barbaro.

Se strinjam. Ampak jaz imam malo večjo srečo kot ona. (smeh)

Lepo, da priznate. Zakaj?

Moral sem najti pogumno punco, ki je vzela svežega ločenca s tremi otroki na takšnem glasu, kot sem bil takrat. Ali pa je ona imela srečo, morate vprašati njo.

Na kakšnem glasu pa ste bili?

Na rokerskem, stereotipnem, spremljale so me barve, ki so bile napačne. To je bil del moje »službe«. Ko me je bolje spoznala, je videla, da sem čisto drugačen. Zdaj sva skupaj skoraj 30 let.

Kaj je vajino lepilo?

Več jih je. Vzajemno spoštovanje, poznala sva se že prej, in nisva imela iluzij, napačnih pričakovanj, najprej sva bila sodelavca, prijatelja, šele potem ljubimca. Rada imava iste stvari, smejeva se istim šalam in znava se kakovostno skregati. Z argumenti. To je pomembno. Najbolj sumljivi so pari, ki se ne kregajo.

Vaši otroci so ostali z vama.

Res je. Barbara jih je očarala z odkritim in poštenim odnosom. Nikoli nam ni dolgčas. Tudi zato pravim, da sem bogat.

Dinastija Predin?

Ne, prej banda. (smeh) So pa vsi moji otroci zelo uspešni v tem, kar počnejo, tako da bo morda nekoč res veljalo, da smo dinastija.

Ali ni največ v življenju to, da vzgojiš otroke, ki so zadovoljni in uspešni?

Je, se strinjam, in to je vse težje, taki časi so, ko otroci, ki odraščajo, nimajo več časa biti mladi. Že v osnovni šoli jih zgrabi sistem, kaj bodo počeli, od česa bodo živeli, mi smo imeli lepše čase. Zato jim je treba stati ob strani in jim pomagati.

Živeli ste tako rokersko kot družinsko življenje.

Urnik je osnovna težava, mene konec tedna ni nikoli doma. A to počnem že 40 let in navadil sem se tako živeti in ljudje, ki živijo z mano, tudi.

Ste kdaj utrujeni?

Sem, ampak ne od dela, od količine neumnosti, ki se vsak dan proizvaja. Od kratkovidnosti. Prizadenejo me slike plastike v morjih in oceanih, prekarno delo, ki ubija mlade ljudi, še preden se postavijo na svoje noge, turbokapitalizem, nacionalizem, humanost, ki izginja, nacifažisem, ki se rojeva, rasistični izpadi, od tega sem utrujen. A se ne dam. Vsak dan se bojujem proti temu in ostajam optimist.

Kako se bojujete?

S komuniciranjem, s sorodnimi dušami komuniciram na različnih sorodnih področjih, na glasbenem, literarnem, družabnem ... Idejam, ki uničujejo prihodnost mladim rodovom, se je treba jasno in glasno upreti. Zdi se mi, da se nekaj premika, vsake laži nam sistem ne more več prodati. Pokazalo se je, da demokracija ni tako idealen sistem, kot se je zdelo pred 30 leti, da kapitalizem ni med in mleko, ampak nasprotno, da je marsikje slabše kot prej. Moramo se naučiti živeti z novimi stvarmi. Stari zakoni so neuporabni. Pohlep je postal vodilo zahodnega sveta, požrešnost. Temu je treba reči ne, dokler ne bo prepozno. Dejansko se je tretja svetovna vojna že začela. Kapitalistični sistemi namenoma vzgajajo polpismene, neizobražene ljudi, ki verjamejo marketingu, in ta jih vzgaja za volivce v sistemu, kjer odloča večina. Te stvari me utrujajo. A po drugi strani človeška ustvarjalnost nima meja. Tam si lahko ustvariš svoj vzporedni svet, ki je dovolj pester in zanimiv, da se ga splača živeti.

Celoten intervju si lahko preberete v 44. številki revije Zarja. (30.10.2018)