Za Almo Karlin (zdaj vam najbrž verjetno le ni treba več razlagati, kdo je bila) sem prvič slišala v enem nižjih razredov osnovne šole. Predstavili so nam jo le mimogrede, v enem stavku, in to kot čudakinjo, ki da je potovala po svetu in med potovanji pisala, česar pa da ni znala početi ravno najbolje. Njena v slovenščino dotlej edina prevedena knjiga Samotno potovanje me ob taki spodbudi takrat ni ravno navdušila, in zanimanje za domnevno čudaško someščanko sem izgubila za nekaj debelih let. Znova sem jo odkrila šele na začetku devetdesetih, ko so mi – takrat že pubertetnici – končno prišle v roke njene druge knjige.

 

 Tako pozno sem jih začela brati zato, ker so jih šele takrat sploh začeli prevajati in jih izdajati v slovenščini. Čeprav je bila Alma Maksimiliana Karlin poliglotka, ki je aktivno govorila več kot deset jezikov, se ni nikoli dobro naučila materinščine. Govorila in pisala je večinoma v nemščini, kar v povojnih letih ni prav nič pripomoglo k njeni priljubljenosti – pri čemer so Celjani seveda pozabili, da je bilo v času, ko se je rodila, celotno Celje kar precej nemškutarsko mesto.

Številne duše dvojčice. Almi Karlin, ki se je rodila leta 1889, v življenju ni bilo postlano z rožicami. Čeprav je na popotovanjih po svetu doživela (ter zapisala, zbrala ali narisala) marsikaj, je največ posmeha, ignorance in preziranja doživela prav v rodnem Celju. Po razburljivem življenju (osem let je bila na poti okoli sveta, od koder je za različne evropske časopise pisala zgodbe in potopisne reportaže) je leta 1950 umrla v skromni hiški, kamor sta se preselili s prijateljico Theo Schreiber Gamelin, potem ko je bila Almina vila v Zagradu pri Celju nacionalizirana. Smrt je Alma, pozabljena od someščanov, dočakala v revščini. Thea (le zakaj ni doslej še nikoli nihče napisal, da z Almo nista bili le »duši dvojčici« ali »najboljši prijateljici«, temveč najverjetneje tudi partnerki, ki sta se imeli neizmerno radi, obenem pa sta se menda zmogli tudi neskončno sporeči?) jo je pokopala na Svetini in tam zdaj počivata skupaj.

Pomen dela svetovne popotnice, pisateljice, pesnice in etnografke so začeli odkrivati šele na začetku devetdesetih let oziroma dobrih 40 let po njeni smrti. Pa še to bolj kot po zaslugi literarnih kritikov, etnografov ali zgodovinarjev po zaslugi tistih, ki so se začeli kmalu po tem, ko smo dobili svojo državo, navduševati nad novodobniško duhovnostjo. Takrat, ko je bilo precej na hitro treba najti nove idole, pa tudi nemščina nenadoma ni bila več tako nepriljubljena, se je v Celju povečalo število tistih, ki so še danes trdno prepričani, da so v Almi Karlin odkrili svojo »dušo dvojčico«. Zato se nikar ne čudite, če vam bo med sprehodom po Celju kakšna mladenka ali celo dama v zrelih letih pojasnila, da je ukvarjanje z Almo Karlin njeno življenjsko poslanstvo! Da o njej pripravlja umetniški projekt ali raziskovalno, diplomsko oziroma magistrsko nalogo. Potem utegne dodati še, da čuti s pisateljico nekakšno skrivnostno povezanost že od nekdaj. Nekaj takega menda čutijo tudi nekateri umetniki, ki so v preteklih letih izvajali umetniške performanse in pripravljali druge projekte, povezane z Alminim življenjem in delom.

Nadčutna povezanost gor ali dol – prav takšni projekti, predvsem pa prevodi njenih knjig so največ pripomogli, da je postala Alma Karlin končno prepoznana ne le v rodnem Celju, temveč po vsej državi, pa tudi širše. Čedalje bolj jo spet spoznava vsa Evropa, kjer so po raznih državah sicer že za časa njenega življenja izdali (in kar nekajkrat ponatisnili) več kot 20 njenih romanov, potopisov in drugih knjig, zgodbe s potovanj pa je, večinoma v nemščini in angleščini, takrat objavljala v številnih evropskih časopisih.

                                                                  Več v Jani št. 16., 20.4.2010