Arhiv NTRC

Anžej Dežan prihaja iz Celja, odrasel je v Šentjurju. Čeprav je živel v več svetovnih prestolnicah, z občudovanjem zre v bogato grajsko zgodovino Celja, spoštuje glasbeno zapuščino šentjurskih Ipavcev in se spominja ter vedno bolj zaveda pomena posameznikov, ki so mu dali priložnost in prostor za razvoj v otroških in najstniških letih. Čeprav precej kilometrov oddaljena, sva govorila o njegovem delu, tudi samoti, spominih in ambicijah.

Anžej, že ob najinem prvem stiku ste omenili, da vas na medijsko hišo Novi tednik in Radio Celje vežejo lepi spomini. Leta so se obrnila, očitno smo se vam vtisnili v spomin.

Dlje kot se pomikajo spomini na te začetke, raje se jih zavedam. Ne nazadnje me je prav v Celju, v oddaji Full Cool Demo Top, doletela prva glasbena zmaga. Brez Simone Brglez, ki je toliko let in s takšno predanostjo skrbela za nas na Radiu Celje, ne bi bilo Cigutk, ne bi bilo prvih učnih ur petja, ne bi bilo Pesmi Evrovizije. Veliko mi je pomenilo, da je tudi v Atenah stala blizu odra, čeprav mislim, da ji takrat tega nisem imel priložnosti niti povedati. Pred kratkim sem sredi Tokia poslušal podkast Metina lista z enim mojih najljubših radijskih glasov, žametnim altom Betke Šuhel Mikolič. Ko je podoživljala svoje radijske začetke na Radiu Celje, so se tudi meni naenkrat pred ušesi nostalgično zvrstili glasovi, ki so ob petkih zvečer gostovali v oddaji Vroče. V čast si štejem, da sem delil isti mikrofon kot enkrat ›Betka in Simona‹.

Prihajate iz Celja, odrasli ste v Šentjurju. Gre za zelo majhna kraja v primerjavi z vsemi, v katerih ste živeli. Imata kaj, česar drugi nimajo?

Moje Celje mi je dalo predvsem izobrazbo, brez česar me ne bi bilo. Naša ravnatelja sta bila pedagoška velikana Jože Zupančič in Igor Topole. Ko odraščaš, zares rabiš samo to, da takrat kdo vate verjame in ti daje prostor, da se razvijaš, pogosto v smer, ki je neprehojena, ki ni morda nikoli bila tvoja. Vedno sem govoril, da smo uniformo I. gimnazije v Celju nosili navznoter in ne navzven, ne da se je sleči. Vsi profesorji in razredničarke, ki so snovali francoske in španske večere, raziskovalne naloge, dramske krožke, Top Classic, pevske vložke O Tannenbaum med urami nemščine, so del poti prehodili z mano in so na nek način še vedno tu.

Velik preboj in prepoznavnost ste dosegli v sodelovanju v prvi sezoni Bitke talentov. Se vam je takrat zdelo, da je to najbolj primerna pot do tega, da vas opazijo in da uspete? Bi danes ob poplavi šovov ravnali drugače? Je to danes še vedno dobra odskočna deska?

Bilo bi precej dvolično, če bi začel zdaj nad njimi vihati nos. Še vedno dajejo oder glasovom, ki bi sicer morda ostali neopaženi. Sem del tradicije, ki je slovenski glasbi dala obe Nini, ki ne rabita priimkov, Nino Pušlar in Nino Strnad. Nuška Drašček je začela na podobnem izboru pred vsemi nami in še vedno pozabim zapreti usta, kadar jo slišim peti ... Meni je to v ponos in kdor trdi drugače, ima pravico ustvarjati zase. Nekoč je bila Slovenska popevka, zdaj ima Slovenija talent.

Slovenski javnosti ste se najprej vtisnili v spomin kot pevec, za vas smo še pred vašim 18. letom držali pesti na Emi. Danes še pojete, kako pomemben del vašega življenja sta glasba in pesem?

Še vedno pojem, kadar mi uspe Majo Slatinšek prepričati, da izvedeva kakšno spletno učno uro na daljavo. Po moje kar trpi, ker inštrument ni več v isti formi (smeh), a že dolgo ne zasledujem več popolnosti. Petje je moj najintimnejši izraz: večkrat mi je bilo očitano, sploh v mladih letih, da sem kot gospodinjski aparat, multipraktik. Takšne opazke režejo, predstavljajte si, da vas kot mladega človeka vidijo le kot kakšen izdelek iz Gorenja. Dobil sem jo kot očitek, meni pa se zdi pohvala, saj najbolje povzame, da smo raznovrstni, ljudje nismo pravilnih oblik. Če me želi kdo zares spoznati, naj samo posluša, naj prisluhne. V pesmi ni skrivanja, zato mi glasba zdaj pomeni več, če že kaj, ne manj.

Kljub uspehu v Sloveniji, pevski in televizijski karieri ste se odločili za študij in življenje v tujini. Kaj vas je gnalo? Se vam je zdelo, da tukaj ni pravih priložnosti za uresničitev želja, ste bili z življenjem v Sloveniji (ne)zadovoljni?

Še pred kratkim bi na to odgovoril zelo drugače. Razpredal bi o tem, da se kdaj nisem počutil čisto razumljenega, da je bil prostor premajhen za želje, ki so in še tlijo v meni ... Danes tega ne vidim več tako. Slovenijo sem zapustil, ker sem moral teči, dokler nisem razvozlal sebe. Nikogar drugega ne želim kriviti za to. Kar zadeva glasbo, sem ustvaril premalo. Ko se je zmanjšala pozornost, sem ušel tudi pred televizijo in radijem. Pred kratkim sem slišal nekoga veliko pametnejšega od sebe, ki je Mihi Šaleharju odvrnil, da je občutek krivde najboljša spodbuda. Vse, kar je neizživeto, se pretvori v pogon: ta me je ponesel do Londona, Pariza, zdaj celo do Tokia, zato sem hvaležen vsem, ki so mi v Sloveniji rekli ne. Tistim, ki so po moji zmagi na Emi z grafiti popisali šolsko fasado in plakate po Celju brez posledic, pa ne oprostim. Takrat se še ni branilo žrtev sovražnega govora z zakoni. Danes se jih poskuša, ker se vedno bolj zavedamo, da besede bolijo.

Je življenje v Tokiu težko? Kje živite? Kakšen način življenja si posameznik tam lahko privošči?

...

Celoten intervju je na voljo v Novem tedniku.

Foto: Martin Baebler