Z glasbo in besedo na izlet v Mirno Peč
»Živimo tukaj in sedaj in se sprašujemo: Koliko, kako in zakaj. Za sabo puščamo le sledi za vse živo in ljudi. Tudi ti, le sledi: človek za ljudi in z ljudmi. » L. V.
Mirni Peči ni več miru. Njihova zgodba o nastanku imena ne drži več. Peči so nadomestile centralna, radiatorji, sončni kolektorji, paneli. Otrok, ki bi delali nemir na peči, pa tudi ni veliko. Zazrti v ekrane in tablice molčijo in ne vidijo pripovedovalcev. Odkar so staro šolo spremenili v Muzej, je z mirom v Mirni Peči konec. Na veselje in srečo krajanov in nas, ki smo spoznali oba muzeja.
Deset let druženja Z glasbo v lepši dan Univerze za starejše RIC Novo mesto smo zaključili s predstavitvijo na Četrtkovem srečanju, ko smo s petjem razveselili vse poslušalce in tudi sebe. Nato pa smo šli na končni izlet v Mirno Peč. Najprej v Muzej Lojzeta Slaka, nato pa še v Šentjur v cerkev in v Muzej Toneta Pavčka Tako smo počastile besede, tudi v note zapisane.
Prijazen sprejem vodje muzeja Ljudmile Bajc nam je vzbudil radovednost in očarala nas je postavitev, ki jo je naredila Majda Pungerčar in sodelavci iz Dolenjskega muzeja. V desetletja so zbrani vsi dogodki in v slikah in v glasbi predstavljeni dogodki legendarnega glasbenika. Po teh sobah nas je vodila gospa Mojca Lužar, upokojena učiteljica, ki je navdušena pripovedovalka zgodb svojih sokrajanov. V teh letih si je Slakovo pot od dečka do poznanega glasbenika ogledalo veliko obiskovalcev iz cele Slovenije. Bližnjih sosedov Dolenjcev pa le malo. Pa je vredno ogleda! Morda bodo v šolah jeseni v načrte kulturnih dnevov vnesli tudi obisk obeh muzejev. Druga vodička pa je Anica Levstik, ki je o glasbeniku zapisala v svoji knjigi Rodbina Barbo na Malem Kalu, kjer je Slavko preživljal svojo zgodnjo mladost.
V Šentjurju pa nas je spet prevzela vodja Ljudmila Bajc in nam razložila, kako so s krajani preoblikovali zbiralnico mleka v ličen prostor Muzej Toneta Pavčka. V njej so zbrana njegova dela. Ta in še mnogo drugih bodo svoje mesto dobili v skupnem muzeju v zgornjih prostorih Oba rojaka te mirne, slikovite doline sta to lepoto pokrajine ujela v besede in note. Z njimi sta za večno zapisala to lepoto Dolenjske. Mirnopečani pa so pravi čas ujeli priložnost in stari šoli dali nov pomen.
»Za vesel narod ni nikoli preveč glasbe,« je misel Lojzeta Slaka.
Zato smo izlet zaključili s pesmijo in prijetnim druženjem. Jeseni pa nadaljujemo Z glasbo v lepši dan z našo vneto in potrpežljivo profesorico Cvetko Krampelj. Z njo čutimo, kako nam glasba bogati življenje. Pojte sami ali z nami tudi vi!
