Mepi Krško

Člani PD Brežice, PD Bohor Senovo, PD Polom Kostanjevica in PD Videm Krško smo se odpravili na odpravo v osrednji del Visokega Atlasa z jasnim ciljem in jasnim načelom: biti samostojen od prvega do zadnjega kilometra. Pod vodstvom vodnika Mateja Mlakarja (PD Brežice), ki je v maroškem Atlasu že nabral podobne izkušnje, smo se odpravili proti razpotegnjenemu masivu Jebel M’Goun (4.071 m), štiritisočaku, ki zahteva veliko poguma in vztrajnosti.

Mepi Krško

Odločitev, da ne najamemo nosačev ali mul, ni bila simbolična. Bila je logistična, etična in gorniška. Čeprav je na tem območju običajno, da tujci hodijo s pomočjo lokalnih karavan, ki jim olajšajo pot, smo Posavci izbrali pristop, ki naj bi ga razumeli tako gorniki kot stari pastirji: kar potrebuješ, nosi sam; kar nosiš, spoštuj; kar je višje, zaslužiš s korakom.

Visoki Atlas je drugačen od gorovij, ki jih dobro poznamo v Evropi, predvsem zato ker razen območja okoli Toubkala ni del množičnega turizma. V Atlasu živijo ljudje, ki ne pričakujejo planincev, temveč živijo v naravnem ritmu s pastirskimi čredami, vrhovi, ki nimajo križev, in dolinami, kjer je voda pomembnejša kot razgled.

Mepi Krško

M’Goun (4.071 m) je s tega vidika posebej izjemna gora, saj ni ikonični vrh, katerega ime bi se svaljkalo v pogovorih o nujnih planinskih ciljih z žigi in markiranimi potmi, temveč dolg greben več vrhov, ki se skoraj v celoti razteza nad mogočnimi 4.000 metri, zato vzpon nanj ni ciljna točka, temveč prečenje, ki poteka po razpotegnjenih pobočjih, ki se dvigujejo počasi, a vztrajno, pot ni zahtevna zaradi tehničnih elementov, temveč zaradi dolžine, orientacijskih zank, močnega vetra in vse bolj suhega zraka, ki iz telesa vztrajno jemlje energijo. M'Goun je gora potrpežljivosti, ne pokazatelj moči.

Mepi Krško

Matej: ''Mgoun se je v očeh udeležencev pojavil po dveh letih treningov in priprav na nekaj večjega. Najprej jim je bil predstavljen kot ideja, ki je postajala konkretnejša z branjem gorniške literature Visokega Atlasa. Zazdelo se je, da od vseh maroških gora prav Mgoun štiritisočak, obkrožen številnimi dolinami, simbolizira nekaj divjega in dovolj Mepijevskega, da je še vedno obvladljiv.  Spoznavanje druge kulture in sveta berberskih pastirjev - vse se je zdelo nekako pravljica in je že v pisani besedi pustilo globok pečat. Po aprilski izkušnji, ko nas je španski električni mrk nekje v Sredozemlju  odvrnil od poleta v Maroko in smo morali v Milanu nazaj domov, sem uvidel, da so Mepijevci odločeni – na ta Mgoun se bo zagotovo prišlo. Videl sem, da so pripravljeni, skupinska dinamika je bila takšna, da se ni  razmišljalo o porazu, ampak le o vnovičnem poskusu. S prvimi koraki pol leta kasneje so končno vstopili v kraljestvo gore, želja je bila toliko večja, koraki pa odločnejši in daljši. Vsekakor je Mgoun iz izziva postal lepa življenjska izkušnja in zelo visoka letvica kot merilo za tiste, ki še pridejo.''  

Mepi Krško

Dostop do Aït Hmeda že sam po sebi deluje kot priprava na odpravo. Pokrajina se med Kalaat M’Gouno in Aït Hmedom spreminja skoraj hitreje, kot se lahko oči navadijo nanjo. Najprej se cesta vije mimo nasadov, kjer še uspevajo oljke in granatna jabolka, polja so razdeljena z namakanjem in prst je temno rjava, malo višje agrumi izginejo in vsak meter sveta okoli nas postaja bolj suh. Terase zelenja se umaknejo skalam, namakalni kanali se prekinejo, oaze se stanjšajo v tanke zelene črte, ki sledijo vodnim žilam. Barva zemlje se iz tople rjave preoblikuje v oker, nato v opečnato rdečo in pozneje bližje vrhovom v pepelnato sivo. Zdi se, da se s temi barvnimi prehodi  menja tudi način življenja: tam, kjer so prej delali na poljih, se zdaj pojavljajo posamezne koze in ovce, ki iščejo vse bolj redke travne zaplate med skalovjem, hiše iz betona izginejo; ostanejo samo zidovi iz blata in kamna z majhnimi okni, ki varčujejo s svetlobo in toploto.

Mepi Krško

Cesta se kmalu oplemeniti z zahtevnimi ovinki, asfalt se zoži v enopasovni pas, ki si ga delita avto in čas prihoda, z vsakim višinskim metrom asfalt izginja, dokler v vršnem delu najvišjega prelaza v Atlasu ostanejo samo še grob, nasut pesek ter odseki kamenja, ki označujejo rob vozišča. Vozil je malo, ljudje se premikajo počasneje, kot da ne pripadajo prometu, ampak kamniti zemlji, nikomur se zares nikamor ne mudi.

Mepi Krško

David: ''Ne samo MEPI odprava, neverjetna izkušnja je bila tudi vožnja do naše izhodiščne točke. Včasih sem si med vožnjo po naših slovenskih cestah mislil, kako slabe ceste imamo. Ko pa smo se vozili po poteh čez maroško visokogorje, ki vodijo v osamljene vasice sredi ničesar, se človek pravzaprav zave, kako dobro infrastrukturo imamo doma. Cesti, ki vodita v dolino Ait Hmed sta tako ozki, da se dva avtomobila izredno težko srečata. Ena cesta je sicer celo asfaltirana, a je na nekaterih odsekih zelo poškodovana, druga pa je makadamska. Asfaltirana preči najvišji prelaz na višini 3005 metrov, kjer smo se tudi ustavili po dolgi vožnji po ovinkasti cesti. Temperatura je že padla s 30 stopinj, ki smo jih bili do tedaj navajeni s popotovanja po Maroku, na mogoče celih 10 stopinj. Razgled pa je bil nepozaben. Kot bi po cesti prispeli na sam vrh sveta. Sledil je dolg spust, po približno uri vožnje smo prispeli v dolino v vasico odmaknjeno daleč stran od civilizacije, v kateri pa smo vseeno srečali kar nekaj ljudi. Ljudje, ki jih dva visokogorska prelaza popolnoma ločita od civilizacije, zimo preživijo izolirani od ostalega sveta v svoji dolini, v kateri so popolnoma odvisni od tega, kar pridelajo in zalog, ki jih  imajo. Živijo zelo skromno. Otroci se igrajo ob cestah, ljudje z mulami prenašajo živež, nekateri odhajajo na polja po pridelke, pasejo črede svojih ovac in koz. Človek se ob pogledu na vse to zamisli in zave, v kakšnem razkošju pravzaprav živimo doma.'' 

Mepi Krško

Ko cesta preči prelaz Tizi n’Aït Hmed (3.005 m), svetloba zasije drugače, sonce se čez grobo skalovje razlije ostreje, sence postanejo tanjše, nebo postane modrejše, zrak izgubi mehkobo, ki jo imajo doline, veter postane suh in hladen istočasno, kot bi  puščava in gore združili moči.  Za prelazom se začne nov svet: vozil je še manj, vegetacija se skrči na redke grmičke, barve se zlijejo v mineralne odtenke. Ob cesti ni več postaj ali trgovin; le redki ljudje, ki sedijo na pragu doma ali na gričku ob svoji čredi, vztrajni, polno naloženi Dacii namenijo pogled, ki spremlja vsakogar, ki prihaja od zunaj, ko z otroki vzpostaviš očesni stik, se roki obeh spontano vzdigneta v mahljaj, usta zakrivijo v nasmeh pristne radosti, ki je morda nisi začutil že desetletja.

Mepi Krško

Okolje okoli nas je tesno povezano z vodo. Jasno postane, da je življenje v teh krajih stalno prilagajanje na pomanjkanje, da je tu narava tista, ki odloča, ne človek ter da v takšne kraje iz spoštovanja ni primerno prihajati z nahrbtnikom, ki ga polni in nosi nekdo drug. Edino pravo spoštovanje trdemu življenju v težkih pogojih tega sveta je, da se po njihovih poteh odpraviš tako kot tisti, ki so jim ti kraji dom.

Mepi Krško

Odhod iz izhodišča v Aït Hmedu ni bil romantičen, bil je pristen stik z realnostjo naslednjih nekaj dni. Brez mul, brez nosačev, brez vodnikov, brez rezerve za “če bo res hudo.” Vso hrano, opremo, vodo in šotore smo morali  v svet pod M'Gounom prinesti sami. V svetu, kjer se marsikaj kupi, smo šli tja, kjer je treba stvari nositi. Pot nad Aït Hmedom se je po čarobni dolini z rečico, ki smo jo do prvega pravega vzpona morali prečkati vsaj petkrat, dvigovala z vsakim korakom, vsak vdih je bil prislužen, vsak počitek na vabljivih skalah ob poti zaslužen. Nahrbtniki, ki so bili doma še videti lahki, so se spremenili v tehtne učitelje potrpežljivosti. Ob prvi pavzi ni bilo zadihanih izgovorov, bilo je le tiho soglasje: Tako se dela. Tako se hodi.

Mepi Krško

Ko smo že v mraku postavili prvi bazni tabor, je veter dokončno odpihnil romantične predstave, v menažkah so brbotali prvi topli obroki dneva, v nogah je kljuvala bolečina, v glavi pa je zmagovito odmeval tisti čudni občutek svobode, ki pride samo, ko veš, da nisi odvisen od nikogar.

Mepi Krško

Gašper: Prvo noč smo prenočili malo prej, kot smo prvotno načrtovali, saj smo imeli prvi dan manjše težave, ki so nam onemogočile pravočasni prihod do začrtane lokacije za bazni tabor prvega dne. Šele malo po sončnem zahodu smo se lahko  namestili v bližini potoka. Po postavitvi šotorov smo si naredili topel dnevni obrok in počasi odšli spat. Ponoči nas ni pretirano zeblo, zato smo lahko dokaj dobro spali. Naslednji dan smo se odločili, da se po osvojenem M’Gounu vrnemo nazaj in tretji dan zaradi pomanjkanja vode na začrtani trasi nadaljujemo po trasi prvega dne, na kateri je bila tekoča voda, ki smo jo lahko filtrirali. Odpravili smo se po poti nazaj in tik pred temo postavili bazni tabor drugega dne nekje ob presušeni strugi potoka. Ker nam je vode že malo primanjkovalo, v taboru nismo kuhali,  saj smo že zjutraj in to ni bilo več potrebno. Druga noč je bila bolj nemirna, saj je ponoči precej pihalo, kar je botrovalo izpuljenim klinom in prhutanju šotorskih kril. Tako trdno smo spali, da tega sploh nismo opazili in nam je mentor ponoči šotore pritrdil nazaj, da smo se zjutraj vsi zbudili pod »trdno« streho.  Noge pa so nas to noč precej bolj bolele zaradi hitrega spusta z M’Gouna po melišču. Naslednji dan smo zjutraj na hitro vse pospravili in kakšno uro hodili ob presušeni strugi reke, dokler nismo spet prišli do tekoče vode. Takoj smo se ustavili in si veseli naredili zajtrk vedoč, da nas do konca odprave čaka le še spust ob reki.''

Mepi Krško

Vzpon na vrh se je drugi dan začel tam, kjer se pot in pogled izgubita v razgledih — na prelazu Tizi n’Oumsoud ( 2.988 m), do katerega smo hodili dobri dve uri. Do sedla ni markacij, ni smernih tabel, zgolj veter, ki prihaja iz puščave, in bolj ali manj jasna linija gor, tista, ki je ne izbereš zaradi udobja, ampak zato, ker te izzove. V Alpah bi jo imenovali strma grebenska pot; tukaj je to samo smer, ki te nemo vabi, ali ji boš kos.

Mepi Krško

Prvi metri so bili preveč preprosti, skoraj zavajajoči. Kamenje je bilo drobno, a nezanesljivo, kot bi preverjalo korak, medtem ko se je teren naglo dvigal. Hitro smo prišli na grušč, kjer se vsak korak naredi dvakrat: enkrat z nogo, drugič z ravnotežjem. In ko se odpre širok žleb, ki ni speljan kot pot, temveč kot razpoka v gori, postane jasno: tukaj ne gre samo za hojo, tukaj gre za odločitev. Pri približno 3.300 m je veter prevzel ključno vlogo ter zapihal glasneje, a ni bil hladen — bil je suh, kot bi hotel iz nas potegniti besede, ki smo jih čutili v srcih. Zrak je postajal redkejši, premori daljši, vsak meter višine prigaran z odmerjenimi vdihi in izdihi. Na 3.600 m smo dosegli greben, ki pa se ne zadovolji z enim vrhom, ampak vleče naprej kot izziv, ki ponuja razgled samo tistim, ki si zanj vzamejo čas. Greben M’Gouna ni udoben sprehod. Je dolg, izpostavljen, poln drobljivega kamenja in brez varoval, a zato toliko lepši in bolj naraven ter gorniško pristen. Vsak svež piš vetra nam je pomagal odpihniti utrujenost v vse bolj težkih nogah, vsak nov meter pa je zahteval  koncentracijo.

Mepi Krško

Ko se je že dal slutiti vrh, najprej ni bilo nobenega slavja, le vztrajanje v ritmu korak za korakom. Štirje fantje: Nik Hriberšek, Gašper Presker, Luka Lapuh in David Pisek, z vodnikom Matejem Mlakarjemj nato na vrh  stopili polni vzhičenosti in  z občutkom, da so si ta vrh pošteno prislužili z vsakim korakom in vdihom.  Vrh na 4.071 m je razgledna terasa za osamljene gornike, tiha planota, kjer veter občasno celo nenadoma utihne, kot da preverja, kdo si in zakaj si prišel, v zraku je lebdelo tiho razumevanje, da smo sprejeli pot, ki je ne izbere vsak. Sta pa ob prihodu na vrhu zadonela slovenska narodna in pa izviren G3A rap.

Mepi Krško

Nik: Vzpon na M'Goun smo izvedli drugi dan naše odprave. Zbudili smo se okoli 6. ure zjutraj, na hitro nekaj pojedli ter odšli naprej po naši zastavljeni trasi. Ker smo morali prehoditi še nekaj poti prejšnjega dne, smo šli malo hitreje. Ko smo prišli do konca izvira vode, smo si plastenke napolnili z rečno vodo, ki smo jo kasneje filtrirali. Potem smo začeli nabirati višince. Šli smo bolj počasi zaradi teže naših nahrbtnikov in nadmorske višine, želeli pa smo tudi  privarčevati nekaj energije za sam vzpon na vrh. Ker nas je skrbelo, da nam bo zmanjkalo dnevne svetlobe, smo si približno 1000 m pod vrhom na približno 3100m nadmorske višine postavili bazni tabor, kjer smo pustili naše odvečne stvari, pripravili in filtrirali vodo za vzpon in spakirali samo nujne stvari za vzpon. Prvih 500 m višinske razlike je šlo zelo hitro zaradi nezahtevnega terena. Srečali smo tuje pohodnike iz Španije z vodnikom, ki nam je zagotavljal, da nam na vrh pred mrakom ne bo uspelo. Rekli so nam, da za vrh potrebujemo minimalno 4 ure, mi smo nato njihovo časovnico premagali za 1 uro. Nekje na polovici vzpona smo se na hitro ustavili in nekaj popili ter po desetih minutah nadaljevali. Na tej višini pa se je stvar začela  upočasnjevati, saj nas je v to prisilil teren. Gor smo hodili po terenu, pri katerem narediš en korak naprej in dva nazaj, ampak stisnili smo zobe in prišli na vrh. Na vrhu se nam je odprl zelo lep razgled.

Mepi Krško

Naredili smo skupinsko sliko in se skupaj veselili našega prvega štiri tisočaka. Imeli smo tudi odlično vreme, sončno s čisto malo vetra. Ko smo se nagledali lepot z vrha, je napočil čas, da začnemo naš spust. Bil je hitrejši od vzpona, saj smo se spuščali po nekakšnem melišču. Spust je minil zelo hitro, saj smo vedeli, da smo ta dan naredili nekaj posebnega zase in nekaj, kar si bomo zapomnili za celo življenje. Ko smo prišli do baznega tabora, smo spakirali stvari in odšli dol do točke, kjer smo postavili tabor. Po hitri večerji smo vsi z lahkoto zaspali .

Mepi Krško

Noč pod vrhom na skoraj 3.000 metrih, ni bila udobna. Bilo je hladno, šotori so peli na vetru, hrana predvsem pa voda sta  bila deljeni skrbno in varčno. Nazaj grede je bila dolina drugačna – ne zato, ker bi se spremenila, ampak ker smo se spremenili mi.

V Aït Hmedu nas je pozdravil ostareli gostitelj iz gîte – preproste, tradicionalne planinske hiše za popotnike, s katerim smo se dogovorili, da nam tri dni, ko smo pohajkovali po poteh do Mgouna, čuva našo zvesto Dacio.  Za 20 evrov je pripravil večerjo, ki ni bila razkošna samo v količini, ampak v odnosu. Tagine ni obrok, ki ga "naročiš". Je obrok, ki se začne ure prej, ko se ogenj zakuri počasi, ko se čebula najprej zmehča v olju, ko se izbira pravšnji košček mesa, pogosto jagnjetina ali piščanec, v hribih pa tudi kozje meso. Zelenjava ne služi zgolj kot priloga, krompir, korenje, čebula, paradižnik, začimbe kumina, žafran, koriander, cimet in kurkuma sestavljajo okus, ki je hkrati skromno razkošen in bogato hranljiv.

Mepi Krško

Serviran po odličnem mentolovem čaju je bil za nas še v večji meri nekaj posebnega. Ne zaradi posebnega recepta, ampak zaradi pristopa. Gostitelj ga namreč ni hitel postreči. Miza nas je pričakovala pripravljena v hladni senci notranjega vrta, najprej čaj, par besed, nato pa veliki finale dneva. Stožčasti pokrov posode se dvigne počasi — najprej da izhlapi para, potem se pokaže jed. Pogled na tagine je skoraj ritualen: barve niso za okras, temveč so rezultat dolgega kuhanja, kjer se sestavine spoštujejo tako, da jim daš čas.

Mepi Krško

Naša praznična pojedina zato ni bila le obrok oropan kulinaričnih dodatkov sodobnega sveta — bila je nova maroška učna ura. V njej je bilo toliko skrbi, kot je bilo sestavin. Med obrokom se nam zato ni nikamor zares mudilo in nihče ni gledal na uro. Berberi čas merijo drugače: dan je dolg toliko, kolikor ga napolniš; hrana toliko, kolikor jo spoštuješ. Šele ob takšnem obroku človek razume, zakaj se v tej dolini ničesar ne vrže stran in  ni razmetavanja z vodo, oljem, kruhom. Vse ima svojo ceno, ki je ne določi trg, ampak narava. Zato je tudi 20 evrov tu druga vrednost — ni plačilo za storitev, ampak prispevek k življenju. Gostoljubje v vaseh Atlasa ni turistična gesta, temveč dogovor: če nekaj vzameš, nekaj prineseš s sabo. Če se vračaš z gora, prineseš zgodbo in spoštovanje, kar je edina valuta, ki tu res šteje, in jo nato le nekaj trenutkov po pojedini vnovčimo za pomoč gostitelja pri počeni zračnici.

Mepi Krško

Luka: Odprava je bila naporna, nepredvidljiva in izjemna izkušnja. Ko smo jo načrtovali  v šoli, si res nismo mislili, da bo tako zahtevna, navsezadnje smo se morali med samo odpravo dogovarjati o planih za naslednji dan, predvsem zato ker je bila pitna voda tako zelo omejena. Na koncu nam je uspelo, kar smo si zadali: opraviti srebrno MEPI odpravo in se povzpeti na tretji najvišji vrh Maroka, Jebel M’goun. Prvi dan je bil lahek, dokler nismo zašli in obtičali med slapovi. Naprej ni šlo, tako da smo se morali obrniti in iti nazaj po rečni strugi do začrtane poti. To nam je vzelo ogromno časa in na zadnjo točko prvega dneva  smo prišli v čisti temi. Drugi dan je bil najzahtevnejši. Čakal nas je vzpon na M’goun. Velik problem nista predstavljala le višinska razlika in redkejši kisik, ampak spet predvsem zelo omejena količina vode. Okoli tretje ure popoldan smo prišli do vrha in odleglo nam je, saj je bil to glavni cilj naše odprave. Tretji dan je bil spet zahteven z vidika vode. Nekaj kilometrov smo po suhem terenu in soncu hodili z 1 litrom vode za vse štiri. Ko smo prišli do reke, so težave prenehale in do konca smo prišli zadovoljni, da smo odpravo naredili. Odpravo vidim kot neprecenljivo izkušnjo, ki mi bo ostala za celo življenje. 

Mepi Krško

Ko bo kdo vprašal, če je to bila “avantura”, “izlet” ali “treking,” je odgovor preprost: Ne. To je bila odprava. Samostojna, spoštljiva in brez bližnjic. M’Goun nas ni spraševal, kdo smo. Zahteval je, da pokažemo. In mislim, da smo pokazali dovolj.

Mepi Krško