Center za kulturne prireditve Slovenske Konjice

"Njuna skupna razstava ni le predstavitev dveh paralelnih praks, temveč subtilno prepletanje dveh likovnih poetik, ki se že dolgo srečujeta, odzvanjata druga v drugi in skupaj tvorita edinstveno ustvarjalno dinamiko," pravi Zala Brglez iz Centra za kulturne prireditve Slovenske Konjice.

Vesna Drnovšek in Nataša Mirtič sta že vrsto let prepoznaven in usklajen umetniški tandem, ki ga poleg osebne in likovne afinitete povezuje tudi sorodna akademska pot. Njuna zgodnja srečanja na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer sta se spoprijemali z omejitvami tradicionalnega slikarstva, so bila izhodišče za zavestno odločitev: umik od platna in prestop v bolj odprt, eksperimentalen prostor grafike. Ravno grafični atelje, ki je takrat sameval in omogočal mir, je postal prostor raziskovanja, oblikovanja in predvsem svobodnega izraza.

Center za kulturne prireditve Slovenske Konjice

Subtilne pokrajine

Po besedah Zale Brglez iz Centra za kulturne prireditve Slovenske Konjice njuna skupna razstava ni le predstavitev dveh vzporednih praks, temveč subtilno prepletanje dveh likovnih poetik, ki se že dolgo srečujeta, odzvanjata druga v drugi in skupaj tvorita edinstveno ustvarjalno dinamiko. »Drnovškova in Mirtičeva sta različni v pristopih, a njuna raznolikost ni ločevalna, nasprotno, saj postane most za dialog. Eden najizrazitejših trenutkov te razstave je njuna praksa izmenjave matric. Ta ne služi le praktičnemu sodelovanju, temveč predstavlja simbolno gesto zaupanja, odprtosti in prepletanja likovnih jezikov. Vsaka umetnica tako ne le da uporablja matrico druge, temveč jo s tem tudi interpretira, prevaja in dopolnjuje,« navaja Brglezova in dodaja, da Vesna Drnovšek ustvarja iz neposrednega stika z materialnim svetom. Njeni grafični listi so subtilne pokrajine, sestavljene iz ponavljajočih se motivov in edinstvenih odtisov najdenih predmetov – od žic do pločevink.

V njeni praksi ni težnje po interpretaciji ali preoblikovanju predmeta; predmet ostaja tak, kot je, vključen v grafični svet kot priča lastne preteklosti.

V ospredju je likovni znak

Nataša Mirtič v grafiki išče red, razmerja in napetosti med oblikami in znaki. Njena dela razkrivajo premišljeno obvladovanje medija, pri čemer ostaja zvesta ideji čistosti grafike. »V ospredju je likovni znak – včasih kot prepoznaven simbol iz potrošniške kulture, drugič kot osebna pisava, ki jo avtorica uporablja kot risbo, ne kot besedilo. Recikliranje pri Nataši ni le praktično, temveč konceptualno: stara matrica se ne izčrpa, temveč postane osnova za novo vizualno izkušnjo, kar izkazuje njeno dosledno gradnjo osebnega likovnega jezika,« še pojasni Zala Brglez.

Kljub povezavam z ljubljansko grafično šolo se umetnici ne vidita kot neposredni naslednici te tradicije. Čeprav obvladujeta tehnične postopke, sta si kmalu dovolili lastno pot, v kateri matrice niso več zgolj orodje za odtis, temveč samostojen likovni element, podvržen predrugačenjem, včasih celo uničenju.

»Njuna dela niso statična. So v stalnem procesu bodisi duhovne refleksije bodisi tehnične intervencije. Grafika zanju ni končen odtis, temveč odprt sistem, v katerem se preteklo in novo prepletata, kjer se napake spreminjajo v iztočnice in kjer si umetnici podajata orodja in misli, kot bi bili del iste roke. Njuna ustvarjalnost je dvojna v številu, a enotna v pristopu – odprta, iskrena in globoko predana procesu,« še poudarja Brglezova.