Slikanica o Blažu Kocenu kot zemljevid do otroške duše
Da kaznovanje ni prava pot krotenja nekoliko drugačne otroške duše, ampak da lahko mlade k sodelovanju pritegnemo, če jim prisluhnemo, je eno od sporočil knjige Blaževi zemljevidi. Povod za nastanek dela, ki ga je napisala Irena Zevnik s Ponikve v občini Šentjur, je bila dvestota obletnica rojstva geografa in kartografa Blaža Kocena.
Zgodba govori o izmišljeni povprečni slovenski družini, glavni junak je deček Blaž, ki v šoli ne upošteva navodil, a tudi doma se rad umakne v svoj ustvarjalni svet, kjer riše zemljevide. Imena drugih likov, njegovih dveh sester, si je Zevnikova izposodila v družini Blaža Kocena. »Razmišljala sem, kakšen je bil Kocen kot otrok. Zagotovo je bil malo poseben, morda samotarski, morda celo težaven, saj so takšni ponavadi učenci, ki so bistri in nekoliko drugačni.«
Med knjižne platnice je vpletla veliko življenjskih modrosti. Kot učiteljica se namreč srečuje tako s srečo kot s težavami v šolskem prostoru. »Otrokom je treba prisluhniti, saj si najbolj želijo prav to, da jih odrasli poslušamo. Tudi mi smo v otroštvu delali lumparije. Če mlade najprej opozorimo in jim lepo pojasnimo, zakaj nekaj ni dobro, to razumejo. Seveda je treba biti kot učitelj vztrajen.« Dodala je še, da ima v svojem razredu vsako šolsko leto kakšnega učenca, ki izstopa po drugačnosti. A to ni ovira, da se z njim ne bi dalo sodelovati. »Vedno se najde način, postopoma pa vključujem tudi vse druge učence.«
Foto: Andraž Purg - GrupA
Preberite več v Novem tedniku
