Nataša Čampelj

Na sončnem bregu nad Rimskimi Toplicami, od koder se širi pogled na hribe na drugi strani Savinje, je štiri hektarje veliko posestvo PermaMama, na katerem se je mogoče vključiti v gozdne terapije, se marsičesa naučiti o permakulturi ali samo uživati ob ogledu drugačnih pristopov k zemlji in življenju. Ob novi leseni hiši in obnovljenem starem kozolcu, med rastlinjakom in lopo ob njivi z zelišči so visoke grede, gozdni vrtovi v nekdanjem travniškem sadovnjaku in gobji vrt na prostem.

· Novice

FOTO: Na Vranskem prvi festival permakulture v državi

Gojena in divja zelišča

Na delavnicah zadiši po gojenih in divjih zeliščih. Obiskovalci poleg vseh vtisov in spominov s seboj odnesejo zeliščne sirupe, piškote in marmelade z zelišči ter navdih za stik z zemljo, ki ga lahko uporabijo tudi sredi mesta. Lastnica posesti je Ines Drame, po poklicu novinarka, po službenih izkušnjah tržno-komunikacijskA kreativka, po načinu življenja pa permakulturnica. Ko sta se z možem ločila, je prišla na svoj breg živet v ednini. Osem let pozneje tu še vedno živi sama, a se v njene načrte vključuje tudi hči, ki je med drugim mednarodno certificirana gozdna terapevtka. Druga hči zaključuje doktorat s področja biologije. 

Ines je že v srednji šoli začela honorarno delati pri časopisu Novi tednik in na Radiu Celje. Med študijem novinarstva je njeno novinarsko dušo prepoznala profesorica Manca Košir. V tretjem letniku jo je povabila za demonstratorko pri predmetu Uvod v novinarstvo. Po diplomi, za katero je prejela Prešernovo nagrado, je na katedri za novinarstvo na FDV postala asistentka.

· Novice

Celjanka Zinka Puhan izdeluje punčke za dušo in dober namen

Akademsko okolje je bilo prijazno, a za očitno že takrat bolj divje dekle čisto premalo dinamično. Prijavila se je na oglas Studia marketing, takrat največje marketinške agencije, a se na kadrovskem pogovoru ni pojavila. »Ko sem dobila povabilo, sem že bila najsrečnejša nosečnica na svetu!« Ker je ni bilo, je vzbudila še več zanimanja. Po več povabilih se je le prikazala in začela še v nosečnosti sodelovati z agencijo; ta je novinarko spremenila v strokovnjakinjo za tržne komunikacije.

Matjaž Jambrisko

Nagrajena za odmevne oglase

Mama dveh majhnih otrok je bila besedilopiska pri projektih številnih slovenskih znamk, posebej prepoznavna pa je bila po tedaj zelo opaženih kampanjah za perilo. »Zabavala so me ugibanja, kateri moški jih je zasnoval,« se spominja kampanj, ki jih je ustvarjala, še preden je dopolnila 30 let. Ines še vedno sodeluje pri projektih različnih agencij. Že desetletja je besedilopiska v publikacijah za promocijo slovenskega turizma. Vmes je bila nekaj let tudi nosilka in predavateljica predmeta tekstopisje za tržno komuniciranje na eni od visokih šol.

Čeprav je bila vpeta v živahno oglaševalsko sceno v Ljubljani, se je, ko sta bili hčerki pred vstopom v osnovno šolo, vrnila v Celje. Iz stanovanja se je z družino preselila v hišo z vrtom in … ne, takrat se še ni začelo njeno vzporedno »zemeljsko« življenje. Še nekaj let se je vozila proti Ljubljani, potem proti Velenju, kjer je z njo v vlogi kreativne direktorice nastajala nova oglaševalska agencija. Potem pa so se zbudili njeni zeleni prsti.

Matjaž Tavčar

Hvala voluharju za nova odkritja!

»Tista trava pred vrati me je ob vsakem prihodu domov ustavila za malo dlje,« se smeje Ines, ki si nikoli ni mislila, da si bo želela imeti lasten zelenjavni vrt. Zemlja jo je vse bolj klicala. Voluhar! »Jaz sem dala sadike solate v zemljo, naslednje jutro pa jih ni bilo več. Ko sem iskala rešitev, kako sobivati z lačnim glodavcem, ne da bi ga morala ravno pokončati, me je srečala permakultura. Prebrala sem vse, kar se je dalo najti o tem, ter končno naletela tudi na Društvo za permakulturo Slovenije in tečaj permakulturnega načrtovanja. Od tam sem se vrnila z naravno opranimi možgani,« se smeji. Takrat še mestna intelektualka je na kmetiji nad Litijo preživela veliko tečajnih vikendov.

Tja je šla po znanje za vrtnarjenje, dobila pa sistemski pogled na svet, ki se je ujemal z njenimi osebnimi vrednotami, in čisto nove izkušnje sodelovanja. »Etična načela permakulture (skrb za ljudi, skrb za zemljo in skrb za pravični delež) segajo na vsa področja življenja,« pojasnjuje Ines, ki poudari, da velja enako tudi za načela načrtovanja. Ta običajno res najlažje prepoznavamo na permakulturnih vrtovih in pri permakulturnem urejanju območij na kakšnem posestvu, a veljajo tudi za sodelovanje med ljudmi.

· Slovenija

»Bolj kot telo boli duša, ko človek umira v samoti«

»Vključuj in ne ločuj, je eno od teh načel in vsi si lahko predstavljamo, kaj to pomeni v skupinah ljudi, kajne? No, na ravni vrtnarjenja z resnim upoštevanjem tega načela hitro ugotoviš, kako vključiš koristne in trdovratne 'plevele' v celoto, ne pa da zgubljaš energijo z njihovim zatiranjem,« pojasnjuje zdaj že dolgoletna permakulturnica, ki goji zelišča, a jih z enakim veseljem nabira tudi v divjini svojega posestva.  

Kmetica piflarka

Mestna vrtičkarica, ki je na zelenici množila nenavadne grede, si je želela postati zelenjadarica. »Vzgoja zelenjavnih sadik se mi je vedno zdela magična reč. Poseješ drobno seme, vznikne pred tvojimi očmi na radiatorju ob oknu v pisarni in čez nekaj mesecev z velike rastline pobiraš paprike!«

Zemlja jo je klicala in vesolje je pomagalo. »V rodbini je bila že 30 let nenaseljena kmetija. Beseda je dala besedo in po prvem dovoljenju, da se lotim nekdanje njive, sem te štiri hektarje kar dobila v last!« Tiste zelenjavne čudeže je prvo leto res pritovorila do njive na strmem bregu brez zares urejenega dovoza in daleč od mestnega doma. »Kar nora poteza, če zdaj gledam nazaj,« pravi Ines, ki pa se ji je prvo leto pobiranja pridelkov na lastni njivi zdelo logično. »Saj če se z zemljo razumeš in ne segaš vanjo po nemarnem, itak rodi!« A njena pamet, ki hoče vse razumeti, jo je vodila v študioznost.

»Hotela sem opraviti nacionalno poklicno kvalifikacijo za zelenjadarja, a tisto leto ni bilo nikjer izobraževanja za to. Je pa bilo za zeliščarja. V Celju. Pa sem šla v šolo! Itak se rada učim. In zelišča so bila prava rešitev tudi za mojo posest,« pravi že deset let uradno kvalificirana zeliščarka, ki je vmes opravila še mednarodno usposabljanje za učitelje permakulture.

Matjaž Jambrisko

Mini dom na maksi posestvu

Leta 2017 sta se z možem, s katerim sta sicer še zdaj dobra prijatelja, ločila. Hčerki sta odrasli in zaključevali študij v Ljubljani, ona pa jo je iz mestne hiše v Celju mahnila na svoj breg nad Rimskimi Toplicami, v mini apartma, urejen v gospodarskem poslopju. »Prvo poletje sem bila zelo hrabra, prvo zimo pa še bolj. Takrat je bilo res veliko snega.

Na eni strani mi je zmrznila voda v ceveh, na drugi strani sem imela poplavo. Avto sem puščala pod sosedovim napuščem, do koder sem kakšnih petsto metrov peš gazila po snegu. Takrat sem službeno še večkrat na teden hodila v Ljubljano. Do avta s trpežnimi škornji, v Rimske Terme na plavanje pa pod prho za čiste lase in mestno dostojnost. V avtu sem imela mestne škorenjce in plašč, in ko sem prišla do Ljubljane, sem bila, kot da sem pravkar prišla iz sosednje mestne ulice,« se spominja najlepše zime svojega življenja.

· Novice

Najstarejša Žalčanka praznovala 105. rojstni dan

»Od tiste zime naprej sem tukaj na svojem hribu zares doma. Nikjer, kjer sem prebivala prej, nisem imela tega občutka. Ne predstavljam si, da bi morala še kdaj živeti kje drugje. Sem točno tam, kjer moram biti.« Od tiste zime do danes je uredila cesto do posestva, poleg prvega mini bivališča pa so zdaj tu še nova lesena hiša, rastlinjak, lopa.

Pred njo se breg spreminja v visoke grede, star sadovnjak pa v gozdni vrt. Kako ji uspe? »Ah, brez lokalnih mojstrov ne bi nikamor prišla,« pravi Ines, ki vsakič pove, da ima res srečo z ljudmi. »Veliko človeških lekcij sem dobila tukaj. Za vse sem hvaležna. Sprva sem se zdela malo čudna – meščanka, ki bi se šla kmetico. Ko pa so videli, da mislim resno, so me kar posvojili.«  

Sara Pozin

Ogledna kmetija dobrih praks

Ko gre za zemljo, je odvisna od svojih načrtov in rok. Zdaj svoje roke kdaj pa kdaj dodajo člani Zadruge Regrat, ki jo je soustanovila z nekaj permakulturnimi kolegi in kolegicami. Njeno posestvo PermaMama je ogledna kmetija dobrih praks, o katerih svetujejo in jih za naročnike načrtujejo člani zadruge.

Leta 2020 so v sodelovanju z Gobnjakom postavili prvi gobji vrt na prostem, v katerem so miceliji izbranih gob cepljeni na hlode. Že leto pozneje je bila tu prva šolska skupina. Od leta 2022 živi Ines v novi leseni hiši in odtlej je vključena v turistični program Odprta vrata Laškega, ki omogoča oglede zanimivih lokalnih točk. Vmes je zaščitila blagovno znamko PermaMama in uredila svojo spletno stran, prek nje jo je našla tudi prva skupina obiskovalcev s čisto drugega konca Slovenije.

Matjaž Jambrisko

Zdravo, a vendarle sladko življenje

Pravi, da je bila usoda kar prijazna z njo. »Povabili so me na stojnice prvič pripravljenih Pravljičnih Rimskih Toplic. Tja sem šla s svojimi zeliščnimi sirupi, ki so jedro moje ponudbe. Saj me vprašajo po čajih, a se mi zdi, da je poznavalcev za zdravje že dovolj, jaz pa hočem širiti veselje do življenja,« pravi Ines ob kozarcu rožmarinovega napitka iz svojega sirupa.

Zelišča, še posebej začimbnice, obožuje, ker brez njih hrana nima pravega okusa. »Toliko užitnih reči je okoli nas, le da mnoge niso okusne. Z zelišči in divjimi zelmi se užitno zlahka spremeni v uživaško,« trdi Ines, ki za obiskovalce rada čara tudi v kuhinji. Kašo spremeni v okusa polno jed z divjimi rastlinami. Poleg sirupov dela marmelade iz domačih jabolk, ki jim doda zelišča, za lepa presenečenja vlije lizike z rožicami, njeni veganski timijanovi piškoti pa se tako kot nekateri sirupi ponašajo s kolektivno blagovno znamko Okusiti Laško.

· Novice

Jasna Kalan z znanjem farmacije nadgrajuje družinsko tradicijo

Korak za korakom nastaja ponudba, ki jo je lani v okviru projekta Diši po domače prvič predstavila tudi v Ljubljani, na stojnici na tržnici v BTC. »V Ljubljano običajno potujem zaradi svoje druge plati življenja – dela za naročnike marketinških projektov, tokrat pa sem v BTC prišla prvič kot končno prava in strašno ponosna kmetica!« Ko je zalogo sirupov ponudila še kot poslovna darila in naletela na dober odziv, je bilo zadovoljstvo popolno.   

Po sedmih letih sedem vikendov

Posestvo PermaMama je zdaj pripeljala do ravni, ko je poleg urejanja okolja in bivališča ter pridelave dobrih reči treba uravnovesiti tudi čas za vse, kar počne. Zato sta s hčerjo Mio Zupančič, ki ima od letos lastni Zavod h-rast, v koledarju označili sedem vikendov, ko je bila PermaMama gostoljubna do obiskovalcev.

S predvidenimi termini bosta mama in hči obvladali čas tako, da bosta lahko počeli še vse drugo, kar ju veseli. In tega je veliko, mar ne? »Vedno sem si želela, da mi ne bi bilo treba ločevati med delovnim in prostim časom. Če delaš, kar te veseli, vse gre in se ne nazadnje vse poveže. Ta moja permakulturna stran me dela bolj veščo in bolj odgovorno tudi pri marketinškem delu. Zdaj, ko je posestvo PermaMama že urejeno, bosta obe plati še lažje v ravnotežju,« je prepričana Ines.

osebni arhiv

Osebni arhiv