Arhiv NTRC

Že med obiskovanjem osnovne šole je Kristjan želel razumeti, kako deluje naš organizem in kako ga je mogoče pozdraviti. Ker se mu sanje o vpisu v srednjo zdravstveno šolo niso uresničile, saj je želel postati fizioterapevt, se je vpisal v trgovsko šolo. »Čeprav sem vedel, da ta poklic ne bo moja končna postaja, sem se iz vsake izkušnje skušal nečesa naučiti,« pravi danes. Že v najstniških letih so njegovo pozornost privabljale vsebine s področja duhovnosti, sodeloval je v skupini, ki se je ukvarjala z meditacijami. Prevzela ga je tudi glasba – še posebej indijanska. »V njej je nekaj prvinskega, nekaj čarobnega,« poudarja.

Od maserja do peka

Po končanem šolanju se je kot trgovec zaposlil v eni od športnih trgovin v Ljubljani. Po izteku pogodbe se ni želel vrniti domov v Dobovo. Preselil se je v Bohinj, kjer je živel približno sedem let. Z družino je pogosto obiskoval ta kraj ob jezeru, kar ga je vedno navdihovalo. Kot pravi, ima tamkajšnja narava posebno moč.

»Najprej sem opravljal različna dela v gostinstvu in gradbeništvu. Ker sem opravil tečaj za maserja, sem začel v hotelih izvajati masaže za tamkajšnje goste. Tam sem spoznal starejšo gospo, ki je imela veliko znanj o ezoteriki oziroma duhovnosti. Njena modrost me je zelo zaznamovala,« doda s hvaležnostjo.

Zaželel si je spremembo. Z nekaterimi sodelavci iz Bohinja so si v Rogaški Slatini uredili prostor za opravljanje terapevtskih storitev. »Bilo je navdihujoče obdobje, polno učenja in izmenjave znanj, a po letu in pol so se naše poti razšle.«

Takrat je spoznal ženo Frido in se preselil k njej v Lesično. Iskal je nove priložnosti za delo in se zaposlil v pekarni, ki je daleč naokoli znana po kakovostnem kruhu. Najprej je sodeloval pri pripravi testa in peki, zatem je skrbel za dostavo kruha in pekovskih izdelkov. »Opolnoči sem odhajal od doma in jih razvažal po krajih od Celja mimo Rimskih Toplic do Zagorja in naprej do Ljubljane. To je bilo zelo naporno obdobje, saj sem domov prihajal sredi dopoldneva in pogosto nisem mogel zaspati. Bioritem se mi je povsem porušil. Delal sem šest dni v tednu. Zato sem si našel novo službo v tiskarni Modex v Mestinju, kjer sem delal kot oblikovalec približno štiri leta,« pravi.

Tista topla zima

Medtem je vedno močneje čutil željo po izdelovanju izdelkov iz lesa. Doma si je uredil delavnico in kupil orodje. »Zelo uživam v tem delu. Tako zelo, da včasih izgubim občutek za čas. Najprej sem izdeloval lesen nakit, potem se mi je porodila zamisel o leseni flavti, na katero igrajo Indijanci v Severni Ameriki. Zavihal sem rokave. To ni preprost izziv. Veliko poskusov je bilo treba, da mi je uspelo izdelati flavto, iz katere sem izvabil pravi zvok. Žena se večkrat pošali, kako zelo toplo nam je bilo doma tisto zimo, saj je veliko neuspelih kosov flavt pristalo v peči,« doda hudomušno. Do danes jih je izdelal že veliko. Ni edini izdelovalec tovrstnih flavt pri nas. »Posebnost mojih flavt je, da so preproste. Takšno bi moralo biti tudi naše življenje,« poudari.

Prijetno vznemirjenje

Kar nekaj časa je razmišljal, kako bi poimenoval svojo flavto. In naposled izbral ime – flavta kolibrija (hummingbird flutes). »To je pentatonična flavta, ki ima pet lukenj. Igranje nanjo je preprosto, zato ni treba obvladati posebne tehnike pihanja kot pri drugih flavtah. Vsak lahko s tem nežnim glasbilom izrazi svojo notranjo melodijo,« pojasni in doda, da je na začetku treba vseeno osvojiti nekaj osnov. Kar nekaj ljudi je Kristjan že opogumil za igranje na flavto kolibrija, saj organizira delavnice, na katere prihajajo tako mlajši kot tudi starejši ljubitelji flavt. Izdeluje jih iz različnih vrst lesa – oreha, češnje, smreke in breze. Pravi, da vsaka vrsta lesa daje flavti drugačen zven. »Pravzaprav je vsaka flavta edinstvena, saj tudi flavti iz iste vrste lesa dajeta drugačno barvo zvoka. Ko jo izdelam, me prevzame prijetno vznemirjenje, kako bo zvenela.« (Foto: Nik Jarh)

Članek si v celoti preberite v tiskani izdaji Novega tednika, 9, januar 2025!